I UVOD
Čebele so žuželke, ki jih najhitreje srečate na sončen poletni dan, ko se odpravite na travnik, poln cvetočih rož.Pozdravile vas bodo s svojim značilnim brenčanjem in letanjem s cveta na cvet, med katerim čebela nabira cvetni prah, ki se prilepi na njene noge, in nektar, ki ga do panja prenaša v svojem želodčku.

Čebele so družabna bitja, saj posamezne ne morejo preživeti. Odvisne so od določenega reda, nalog, ki jih opravljajo kot posamezni člani družine. Skupnost čebel tako lahko nadzoruje temperaturo in vlažnost gnezda, nabere velike količine hrane ter se z delavnostjo in vztrajnostjo bori s spremenljivimi življenjskimi razmerami. So živali, ki jih je nemogoče udomačiti, saj je njihovo življenje in vedenje v čebelnjaku enako tistemu, ki bi ga lahko opazovali v votlem drevesnem duplu sredi gozda.

Zaradi pravkar opisanih lastnosti in zaradi njihove koristnosti in neškodljivosti za naravo, ekosistem in človeka, čebele veljajo za najbolj dostojanstvena bitja na Zemlji. Za svoje potrebe skrbijo popolnoma same, nikomur ne škodujejo. Za svoje življenje ne potrebujejo ničesar drugega kot sonce, cvetje in vod. Pričujoče gradivo vsebuje kopico podatkov o teh zanimivih žuželkah, o zgodovini njihovega nastanka, življenju, čebelji družini, njihovi koristnosti, boleznih, sovražnikih in njihovih priljubljenih rastlinah.
Namen gradiva je ozavestiti bralce o koristnosti čebel, o njihovem pozitivnem učinku na gospodarstvo, kmetijstvo, sadjarstvo in na obstoj življenja na Zemlji. Tako poskušamo bralce spodbuditi k ohranjanju te živalske vrste in razvijanju pozitivnega odnosa do nje.
2 ZGODOVINA ČEBEL – ZGODBA, DALJŠA OD 140 MILIJONOV LET
Fosilni ostanki dokazujejo, da so se čebele na Zemlji pojavile pred 140 milijoni let. To pomeni, da so na Zemlji obstajale veliko prej kot človek. Čebele so v nasprotju s številnimi drugimi živalskimi in rastlinskimi vrstami zelo prilagodljive podnebnim in drugim življenjskim spremembam, kar jim je omogočilo preživetje v najrazličnejših vremenskih in pašnih razmerah. Dokaz je dejstvo, da so se čebele razvile v času dinozavrov, pa so še vedno prisotne na vseh območjih, kjer je podnebje primerno za njihovo življenje, medtem ko so dinozavri že davno izumrli.

Čebele so se najprej pojavile v tropskem delu Indije, od tam pa so se razširile po vsem območju Evrope, Afrike in Azije. V Severno in Južno Ameriko ter Kanado so jih prenesli Evropejci v času odkritij novega sveta. Začetki čebelarjenja segajo v prazgodovino. Pri iskanju hrane je prazgodovinski človek odkril proizvod čebel – med. Na začetku pračlovek čebel ni vzgajal, samo jemal jim je med, kadar je le imel priložnost. Zaloge medu, ki so jih čebele pripravile za svoje prezimovanje, so ljudje pobirali iz skalnih razpok in votlih drevesnih dupel.

Človek je spoznal, da je med koristen. Ker ni bilo industrije, v preteklosti ni bilo sladkorja. Tako je bil med edino sladilo za hrano in pijačo. Med ima, v nasprotju s sladkorjem, še danes vlogo
 naravne blagodejne hrane. Poleg prehrane so bile čebele koristne še za uporabo voska za izdelavo sveč, ki so jih uporabljali za osvetlitev prostorov, za verske obrede, za pripravo zdravil iz ljudske lekarne ...
Zaradi že opisanih koristnosti čebel so ljudje začeli razmišljati o tem, kako jih približati svojim domovom. Sprva so sekali drevje z vseljenimi čebelami in ga postavljali v bližino svojih domov. Tako so nastali prvi čebelnjaki in prvi premični panji. Z razvojem civilizacij je nastalo

čebelarjenje, ki za zdaj velja za enega najstarejših poklicev, je celo starejše od poljedelstva.

 3 ČEBELJA DRUŽINA IN BIVALIŠČE ČEBEL
Medonosne čebele trajno živijo v skupnosti, ki jo imenujemo čebelja družina. Življenje v čebeljih družinah je trajno, medtem ko posamezni člani čebelje družine ne živijo dolgo.
Posamezni člani čebelje družine so MATICA, ČEBELE DELAVKE in TROTI. Normalna čebelja družina ima eno matico, od 600 do 1000 trotov in od 10.000 do 70.000 čebel delavk. Medtem ko so matica in čebele delavke stalni člani čebelje družine, so troti le začasni člani. V čebelji družini je vzpostavljen natančno določen red, vsak član družine ima natančno določene naloge, ki so razdeljene na podlagi čebeljih sposobnosti. Tako čebele lahko v svojem življenju opravljajo različna dela v družini.

3.1 MATICA
Matica je edina v celoti razvita samica v čebelji družini. Njena osnovna naloga je zaleganje jajčec dveh vrst. Zalega oplojena jajčeca, iz katerih se razvijejo čebele delavke ali matice. Poleg oplojenih jajčec matica zalega tudi neoplojena
jajčeca. Iz njih se izležejo, pozneje pa razvijejo troti.

Matica se razlikuje od čebel delavk. Je približno dvakrat daljša in skoraj trikrat težja od čebele delavke. Ima dolg, na koncu pa zašiljen zadek, ki je svetlejši od oprsja. V njem je popolno razvit organ za razmnoževanje. Njena krila so kratka. V primerjavi s čebelo delavko ima matica nekoliko manjšo glavo. Njen medeni želodček je slabo razvit, na nogah nima košev za nabiranje cvetnega prahu. Njeno želo je zvito in gladko. Ponavadi ga uporablja v boju s tekmicami. Sposobna je zaleganja zelo velikih količin jajčec.Matica se v času parjenja pari z do 20 troti. Troti po parjenju zaradi onemoglosti popadajo na tla in umrejo. Matica med parjenjem prejme od 7 do 10 milijonov moških spolnih celic.
Oprašena, zrela matica je vedno obkrožena s čebelami spremljevalkami. To so mlade čebele, ki jo nenehno hranijo z matičnim mlečkom. Ta hrana povzroči, da se matici zelo povečajo jajčniki. Tako je sposobna zalegati od 2000 do 2500 jajčec na dan. Zalegati vedno začne na srednjem satu, nato pa v obliki kroga širi zalego od sata do sata. Jajčece potisne iz zadka in ga z želom pritrdi na dno satne celice. Ko se prva zalega v sredini izleže, čebele očistijo celice in matica vanje ponovno zalega.


3.2 TROTI
Troti so samci, katerih glavna naloga je oprašiti matico. Živijo od tri do
šest tednov, od pomladi do poletja, ko je v naravi dovolj paše. S svojo toploto pomagajo greti čebeljo zalego. Troti nimajo organov za zbiranje hrane in nimajo žela.

Konec poletja, ko je paše manj, čebele delavke trote naženejo iz panja. V panju čez zimo ostanejo le izjemoma, in sicer če v čebelnjaku ni matice ali če je matica ostala neoprašena.

3.3 ČEBELA DELAVKA

Čebele delavke so najstarejše članice čebelje družine, poleg tega jih je v družini največ. Normalna čebelja družina ima ob koncu zime od 10.000 do 15.000 čebel delavk.Čebele delavke so nepopolno razvite samice z zakrnelimi spolnimi organi. Ne morejo se pariti, poleg tega v normalnih okoliščinah ne morejo zalegati jajčec.
V izjemnih primerih, kadar je čebelja družina dalj časa brez matice, se v njej pojavijo lažne matice. To so fiziološko neverjetno dobro razvite mlade čebele delavke, ki so ostale brez dela, ker v čebelji družini ni odkrite zalege, ki bi od njih sprejemala hrano. Zaradi presežne energije in matičnega mlečka, s katerim jih hranijo druge čebele, jim nabreknejo jajcevodi in zalegati začnejo manjše število neoplojenih jajčec. Iz njih se izležejo manjši troti, ki ne morejo oprašiti matice.
Čebele delavke se razvijejo iz enakih oplojenih jajčec, iz katerih se izlegajo
matice, le pod drugačnimi pogoji. Njihovi spolni organi so zakrneli, dobro pa imajo razvite organe za vnos in presnovo vnesene medičine. S pomočjo teh organov čebele delavke oskrbujejo čebelje ličinke, matico in trote. Skrbijo za čistočo v panju, izločajo vosek, gradijo satje, zračijo in varujejo svoje domovanje. Vnašajo vodo, cvetni prah, propolis, nektar in mano. Predelujejo nektar in mano v med ter skrbijo za mikroklimo v panju.
Čebele delavke imajo bolje razvit in daljši jeziček kot matica in trot. Tega potrebujejo za nabiranje nektarja na cvetu in hranjenje ličink v satju. Za nabiranje in prenašanje cvetnega prahu ter čiščenje telesa pelodnih zrnc imajo na zadnjem paru nog posebne koške.
Čebele delavke opravljajo vsa dela v čebelji družini, razen tistih opravil, ki so določena za matico in trote. To so delavke v pravem pomenu besede. Od njih in njihovega dela je odvisen napredek vse družine. Poleg drugih organov ima čebela delavka tudi želo, ki ga uporablja za lastno obrambo proti vsem, ki jo ogrožajo. Pri piku z želom v tuji organizem vbrizga čebelji strup.

Želo je nazobčano in se trdno zasidra v zapičeno mesto, tako da se skupaj s strupnim mešičkom odtrga od čebeljega zadka, ker čebela tega ne more izvleči iz pičenega tkiva. Čebela zaradi tega zelo hitro umre.

Dolžina čebeljega življenja je močno odvisna od njene obremenitve. Čim več dela, tem bolj je obremenjena in toliko
manj časa živi in nasprotno. Kadar imajo namreč čebele delo, delajo brez počitka. Delajo tudi ponoči, ob delu pa izgorevajo, mlade čebele izgorevajo ob proizvajanju mlečka in oskrbi zalege, starejše čebele pa ob nabiranju nektarja, mane in drugih opravilih.

Čebela ima omejeno količino energije, ki je ne more vedno obnavljati. Potem ko se iztroši, umre. V času največje obremenitve čebela živi največ 20, 30 dni. Povprečna življenjska doba v poletnih mesecih je 30–45 dni, medtem ko čebele jeseni in pozimi živijo do osem mesecev.

Medtem ko velika obremenitev v času bogatejših paš skrajša življenje posameznih čebel, pa tedaj sočasno poteka tudi najburnejši razvoj. S tem se število članov v družini še poveča, sploh če ima matica dovolj prostora za zaleganje.

4. ANATOMIJA ČEBELE
4.1 ZUNANJA ZGRADBA ČEBELJEGA TELESA
Čebela je majhna žuželka, katere telo je pokrito z dlačicami. Pod njimi je oklep iz hitina. Čebelje telo je razdeljeno na tri dele: glavo, oprsje in zadek.
GLAVA Na glavi so pomembni organi, ki jih hitro opazimo, to so oči. Ob straneh glave je par zelo velikih mrežastih ali sestavljenih očes, ki sta še prav posebno veliki pri trotih. Če natančneje pogledamo, vidimo, da imajo vse čebele na temenu še tri pikčasta očesca, s katerimi dobro zaznavajo svetlobo, verjetno pa jih uporabljajo tudi za gledanje od blizu.

Na glavi je par tipalk, s katerima čebele tipajo, vohajo in okušajo. Na spodnji strani glave je ustna odprtina s čeljustmi in rilčkom, s katerim čebele sesajo tekočino.
OPRSJE Na oprsju sta dva para prozornih kril, s katerimi čebela zamahne 200-krat na sekundo. Med letom čebela doseže hitrost do 40 km na uro. Odpravi se na polete, dolge tudi 10 km.

Na spodnji strani oprsja so trije pari nog. Vsaka noga je sestavljena iz več členov. Na prvem paru nog imajo čebele na stopalcu polkrožni gIavniček, s katerim si čistijo tipalke in tudi telo. Zadnji par nog ima zelo pomembno vlogo pri zbiranju cvetnega prahu.
ZADEK Zadek  čebele je sestavljen iz devetih obročkov, od katerih je vidnih le šest. Pri matici in čebeli delavki so zadnji trije zakrneli in deloma spremenjeni v želo. Na zunanji površini zadka so dlačice, ki imajo pomembno vlogo pri opraševanju rastlin in ohranjanju telesne toplote. Želo je sestavljeno iz žlebiča in dveh bodal.

4.2 NOTRANJA ZGRADBA ČEBELJEGA TELESA
V življenju čebel igrajo zelo pomembno vlogo tudi različne žleze. Omenimo štiri najpomembnejše.
Pri mladih delavkah, v starosti od šestega do dvanajstega dne, so močno razvite krmilne ali goltne žleze (1) , ki nato zakrnijo. Proizvajajo mleček, s katerim čebele krmijo Iičinke, pa tudi matico, ko zalega jajčeca in potrebuje najboljšo hrano.
Voskovne žleze (4) so prav tako razvite samo pri delavkah, in sicer so med obročki na spodnji strani zadka, izločajo pa pomembno snov, iz katere je narejeno satje, to je vosek. Najmočneje so žleze razvite med dvanajstim in osemnajstim dnem starosti, pozneje pa delujejo Ie ob zelo dobri paši.

Na hrbtni strani imajo ob koncu zadka čebele vonjalno žlezo (3). Z njo čebele izločajo značilen vonj, s katerim označujejo Iego svojega panja. Kadar čebele izločajo iz vonjalne žleze, utripajo s krili pred vhodom v panj, pravimo, da se čebele prašijo.

Na koncu omenimo še zadnjo žlezo, to je žleza strupnica (5). Njen izloček, čebelji strup, se nabira v strupnem mehurčku. Ko čebela piči, se skoznjo izlije strup v rano.

Čebelja dihala so zgrajena podobno kot pri drugih žuželkah. Po telesu je razpreden zamotan sistem cevčic s tankimi stenami, ki jih imenujemo vzdušnice ali traheje. Navzven se odpirajo z nekaj odprtinicami, dihalnicami, ki Iežijo ob straneh telesnih obročkov. S krčenjem in raztegovanjem zadka čebela iztiska in vsrkava zrak. V najdrobnejših vzdušnicah, ki segajo prav med tkiva, pride do izmenjave kisika in ogljikovega dioksida, neposredno med tkivi in vzdušnicami. Dogajanje je podobno kot v človeškem telesu.

In kakšno kri imajo čebele? To je skoraj brezbarvna ali rahlo rumena tekočina, ki jo imenujemo tudi hemolimfa. Pomembna je predvsem pri prenašanju hranilnih snovi po telesu.

5 BIVALIŠČE ČEBEL
Čebele živijo v čebeljem gnezdu. To je satje, na katerem živi čebelja družina z zalego in zalogami rezervne hrane. V naravnih okoljih čebele najpogosteje najdemo v drevesnih duplih, skalnih razpokah in na različnih drugih mestih, kjer je njihovo gnezdo varno pred vročino, mrazom in vlago.

Čebele gradijo gnezdo iz nekaj navpično in vzporedno grajenih satov iz lastnega voska. Oblika, velikost in število satov so odvisni od moči čebelje družine in velikosti prostora, kjer so se čebele naselile. V sredini gnezda je zalega, okoli zalege cvetni prah, nekoliko dlje od sredine pa med, ki ga čebele vedno nameščajo stran od vhoda v duplo. Življenje čebel je najbolj dinamično v gnezdu. Gradnja gnezda se vedno začne na stropu prostora, ki je bolj ali manj zaščiten pred zunanjimi vplivi.
Redko se dogaja, da čebele svoje gnezdo zgradijo med vejami drevja ali na katerem drugem, pred zunanjimi vplivi nezaščitenem mestu, kamor se je roj usidral po izletu iz panja.

V sodobnem domovanju čebel, v panju, ki ga je čebelji družini pripravil človek, čebele na enak način gradijo satje, s to razliko, da zgradijo toliko satja in na tak način, kot jim je izhodišče pripravil čebelar, v skladu z velikostjo in obliko panja. Tu čebele vedno gradijo ravne in vzporedne sate, ker jim čebelar tako postavlja satnike s satnicami.

6 RAZVOJNA OBDOBJA ČEBEL
Razvoj čebele od jajčeca do tedaj, ko se izleže, traja 21 dni. Ta čas razdelimo na tri obdobja: (1) obdobje jajčeca, (2) obdobje odkrite ličinke ali žerke, (3) obdobje pokrite ličinke ali bube.
Matica izleže jajčece na dno satne celice. Tri dni zatem poči jajčna kožica. Izleže se ličinka v obliki črvička. Telo ličinke je brez zunanjih nog in kril, v celici je ličinka večinoma neaktivna.

Čebele delavke, katerih naloga je hranjenje ličink, satno celico polnijo z matičnim mlečkom, v katerem ličinka dobesedno plava in se z njo krmi. Zaradi obilice hrane, s katero se nepretrgoma prehranjuje, jo imenujemo tudi žerka. Žerka se pet dni neprekinjeno prehranjuje in si tako naredi zalogo za obdobje bube.

Pri hranjenju pa prihaja do razlik. Samo nekaj ličink, ki so izbrane zato, da bodo postale matice, prehranjujejo krmilke s kakovostnim matičnim mlečkom vseh 5–6 dni. Preostale ličinke, ki so izbrane zato, da se bodo iz njih izvalile čebele delavke ali troti, se z matičnim mlečkom prehranjujejo le prve tri dni, preostale dni pa jih prehranjujejo z manj kakovostno hrano (nektarjem, cvetnim prahom, razredčenim medom).

Ko ličinke prenehajo jesti, so že tako velike, da na dnu celice nimajo prostora, zato se začno postavljati pokonci. Pred zabubljenjem so že tako debele, da se v celici lahko razvijajo le v pokončnem položaju.

Medtem ko čebele pokrijejo celice s poroznimi, ravnimi voščenimi pokrovci, se začne zadnja faza v razvoju čebele, doba pokrite ličinke ali bube. Ko se buba zaprede, se začno oblikovati posamezni organi, ki so značilni za odraslo čebelo. Doba bube traja pri čebeli devet dni.
Enaindvajseti dan čebela pregrizne pokrov na celici, ga počasi razdrobi ter zleze sama iz celice. Matica in troti pa celični pokrovec izžagajo ob robu celice, tako da te pokrovce lahko vidimo na podnici panja.
Rojstvo nove matice. Matica pokrovšek izžaga ob robu delice. 

Rojstvo trota. Tudi trt pokrovček izžžaga ob robu celice, tako da le-ta ostane cel. 

Rojstvo čebele delavke. Čebela delavka pokrovček razdrobi.

Razvoj je najhitrejši pri matici, najpočasnejši pa pri trotu, kar je razvidno tudi v tabeli.

7 ČEBELA V NARAVNI PREHRAMBNI VERIGI

V ekosistemu obstaja naravni verižni zakon. To pomeni, da v prehrambni verigi vsako živo bitje enkrat nastopa kot PROIZVAJALEC oziroma PRODUCENT, spet drugič pa kot PORABNIK oziroma POTROŠNIK.

Rastline, ki iz neživega okolja črpajo vodo in hranila, s fotosintezo pa proizvajajo organske snovi, imenujemo proizvajalci. Ko se npr. polž hrani z listi rastlin, je v ekosistemu porabnik. Če pa polž postane hrana žabe, krastače ali polža, postane proizvajalec. V ekosistemu poznamo zelo malo primerov, ko se ne hranijo po podobni prehrambni verigi, kot je opisana zgoraj.

Eden teh primerov je čebela. Čebela je prvi člen prehrambne verige, saj se ne prehranjuje z drugimi živalmi, nikogar ne ogroža in ničesar ne uničuje, hkrati pa sama tako neposredno kot posredno poskrbi za hrano drugih živih bitij.
Neposredno za hrano drugih živih bitij skrbi tako, da je sama plen številnih živali. Te živali so ose, sršeni, pajki, ptice, miši, žabe ...
Posredno za hrano drugih živali skrbi z opraševanjem rastlin med nabiranjem nektarja in cvetnega prahu. Tako vpliva na pridelavo plodov oziroma semen, s katerimi se rastlina razmnožuje. Poleg tega, da se rastline s pomočjo čebel razmnožujejo, so njihovi plodovi hrana številnih živali. 
Čebele imajo zasluge za do 80 % večji pridelek jabolk. Jablanov dvetni prah ima pomemben, pozitiven učinek na čebele, saj im podaljšuje življenje in ugodn vpliva na razvoj njihovih krmnih žlez. 

Čebele sodelujejo tudi pri nastajanju velikega dela človeške hrane, in sicer tako, da oprašujejo poljščine in sadna drevesa, hkrati pa oprašujejo krmne rastline, s katerimi se hranijo živali, ki jih človek uporablja za svojo hrano v obliki mesa in mleka. K človeški hrani, ki jo pridelajo čebele, spadajo tudi med, cvetni prah, čebelji vosek, matični mleček, propolis in drugi čebelji pridelki, ki jih človek uporablja kot zdravilo ali živilo.

Že prej smo napisali, da čebela ne pleni drugih živali, nikogar ne ogroža in ničesar v naravi ne poškoduje. Tako je odveč skrb, da bi naselitev večje količine čebel v določenem kraju kakorkoli ogrozila preživetje preostalih rastlinskih in živalskih vrst. Nasprotno. Večje število čebel pomeni več hrane za živali, ki se prehranjujejo z mrtvimi čebelami. Vsak dan v poletni sezoni odmre od 500 do 2000 čebel, kar pomeni od 50 do 200 gramov hrane za sinice, vrabce, miši, martinčke, žabe, ježe in mravlje. Večje število čebel pomeni tudi več hrane za ptice in druge živali, ki se prehranjujejo s čebelami, ki letajo po zraku.

Čebelar je najlepše obarvana vrsta ptic, ki živijo v Sloveniji. Njegovo ime je povezano s prehrano, saj se prehranjuje z divjimi čebelami in drugimi velikimi žuželkami, ki jih z neverjetno spretnostjo lovi v zraku. Čebelar spada med zaščitene živalske vrste.
Z večanjem čebeljih družin v okolju bomo izboljšali tudi opraševanje rastlin, posledično pa bomo povečali tudi njihovo rodnost in prispevek k ohranjanju posameznih rastlinskih vrst.

8 S ČIM SE ČEBELE PREHRANJUJEJO?

Medonosna čebela je ena številnih žuželk, ki za svoje življenje potrebujejo popolnoma specifično hrano. Čebela za svoj obstoj potrebuje hrano v obliki ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, mineralnih soli, vitaminov, vode ...

Ogljikove hidrate dobi iz nektarja in mane ali medu. Beljakovine, maščobe in mineralne soli pa iz cvetnega prahu. Vodo in mineralne soli čebele dobijo tudi iz naravnih virov in medičine.

8.1 MED

Med čebele delavke pridelujejo iz nektarja in mane, nabrane iz cvetov in izločkov nekaterih rastlin. Prineseni nektar čebele letalke oddajo čebelam v panju. Te ga predelajo in prenesejo v satne celice. Tam ob ustrezni mikroklimi in delovanju čebeljih encimov dozoreva v med.

Med čebele skladiščijo na zgornjih delih satja, nad zalego in zalogo cvetnega prahu.

Čebele nabirajo nektar vedno, ko je v naravi in ko so za to primerne življenjske razmere.

Čeelja družina v enem letu za svoje življenje porabi od 80 do 90 kg medu, naberejo pa ga ponavadi več, kot ga potrebujejo zase.

Med, ki ga čebele ne potrebujejo za svoj obstoj, dobi čebelar kot nagrado za svoje delo pri pospeševanju nabiranja medu.

8.2 MANA

Mana je lahko živalskega ali rastlinskega izvora. Mana živalskega izvora je predelan življenjski sok rastlin, ki ga obdelajo rastlinske uši, ki se hranijo z njim.

Nekatere vrste uši na mladih delih rastlin se hranijo s sladkim sokom, ki ga sesajo s pomočjo svojih ustnih organov. Za svoje potrebe ušice zadržijo samo del soka, preostalo skozi svoj čistilni sistem izločajo kot hrano za čebele, mravlje in druge žuželke.

8.3 CVETNI PRAH

Cvetni prah čebele naberejo na prašnikih cvetov žužkocvetnih rastlin. Po zorenju prašnik poči in tako so pelodna zrnca dostopna čebelam. Posamezne rastlinske vrste imajo zelo različen cvetni prah, tako po količini in obliki kot tudi po kakovosti.

Čebele cvetni prah, ki ga nabirajo na cvetovih rastlin, mešajo z izločki žlez slinavk in nektarjem. V obliki grudic ga prinesejo v panj v koških na zadnjem paru nog. Grudice prahu čebele oblikujejo sočasno na levi in desni strani, na obeh nogah zadnjega para.

Čebele cvetni prah skladiščijo izključno v satju za čebeljo zalego, neposredno ob, pod in nad zalego.

Čebele cvetni prah natlačijo v celice do dveh tretjin, nato pa ga konzervirajo ter zalijejo z medom in propolisom. Napolnjene celice pokrijejo z voščenimi pokrovčki.

Satje, ki vsebuje cvetni prah, je temno, medtem ko skozi satne celice, napolnjene z medom, vidimo prosojno svetlobo. Povprečna čebelja družina v enem letu porabi od 25 do 35 kilogramov cvetnega prahu. Pozimi, ko ni mogoče dobiti cvetnega prahu v naravi, v panju pa je že nastala čebelja zalega, so zaloge cvetnega prahu zelo dragocene.

8.4 MATIČNI MLEČEK

Matični mleček čebele uporabljajo za pripravo hrane, ki oskrbuje najmlajše delavske in trotovske ličinke.

Ličinke v vsaki starosti dobivajo drugačno hrano. Matica se z matičnim mlečkom prehranjuje v svojem razvoju, pa vse do konca svojega življenja. Čebele delavke za svojo prehrano matičnega mlečka praviloma ne uporabljajo. Mlečka ne shranjujejo, temveč ga porabijo neposredno, takoj ko ga izločijo iz svojih mlečnih žlez.

Matični mleček nastaja v zgornji čeljustni in v žrelnih žlezah mladih čebel. Izločanje matičnega mlečka omogoča predvsem uživanje cvetnega prahu, ki je bogat z vitamini, minerali in maščobami.

Svež matični mleček je gosta snov motno bele barve, blago kislega okusa. Vsebuje vse sestavine, potrebne za razvoj in obstoj živega organizma, in je po svojih lastnostih neprimerljiv z vsemi drugimi izločki katerega koli živega bitja.

8.5 VODA

Voda je za čebele nujno potrebna. Brez nje čebele ne bi mogle živeti. Z vodo redčijo med, topijo kristale medu, pripravljajo hrano za oskrbo čebeljih ličink in hladijo notranjost panja ob visokih zunanjih temperaturah.

Kljub nujnosti za preživetje čebele vode ne hranijo v satju. Pri hlajenju panja jo zgolj nanašajo na vse dostopne površine, pri tem pa prostor pospešeno zračijo in tako ohranjajo mikroklimo. Vodo pridobivajo iz medu, nektarja, kondenzirano iz zunanjih stranic panja in z vnašanjem iz okolja.

9 KORISTNOST ČEBEL IN ČEBELJI PRIDELKI

Nekatere koristi čebel smo že navedli. V nadaljevanju se bomo podrobneje posvetili nekaterim čebeljim pridelkom, ki imajo izjemno velik pomen za življenje in zdravje človeka.

9.1 MED

Med je najbolj znan in najbolj priljubljen čebelji pridelek. Njegove hranilne in zdravilne lastnosti so znane že iz davne preteklosti, saj so ga že tedaj uporabljali kot hrano in zdravilo.

Med vsebuje veliko sestavin, nujnih za človekovo življenje. Priporočajo ga za uporabo v otroški prehrani za sladkanje mleka, saj na otroški organizem med deluje bistveno ugodneje kot beli sladkor. Pri starejših ljudeh med vpliva na boljše delovanje skoraj vseh organov, športnikom pa pomaga pri izboljšanju njihovih rezultatov.

9.2 ČEBELJI VOSEK

Čebelji vosek od nekdaj uporabljamo v ljudski medicini in za izdelavo sveč, ki so jih za razsvetljavo uporabljali v cerkvah in gradovih. Žvečenje voščenih pokrovcev, zalitih z medom, ki jih odkrivamo pri odkrivanju medu pred točenjem, zelo blagodejno vpliva na sinuse, pomaga pri težavah z astmo in pri težavah z glasilkami.

Podobne učinke dosežemo z uživanjem medu v satju. Segret vosek se zelo počasi ohlaja. To lastnost s pridom uporabljajo pri zdravljenju z oblogami iz voska ali z mešanico voska, medu in propolisa. Vosek uporabljajo pri zdravljenju kožnih in pljučnih bolezni.

9.3 CVETNI PRAH

Cvetni prah je prav tako dragocen dar narave, bogat vir beljakovin, vitaminov in rudninskih snovi. Vse te snovi so nujno potrebne za razvoj in preživetje. Cvetni prah vpliva na izboljšanje koncentracije in večjo sposobnost spomina. Redno uživanje cvetnega prahu izboljša krvno sliko in pretok krvi.

DESET ZDRAVILNIH UČINKOV CVETNEGA PRAHU

1. Dviguje energijo – cvetni prah je odlično naravno poživilo.  Ogljikovi hidrati, beljakovine in B-vitamini v cvetnem prahu pripomorejo, da imate skozi ves dan dovolj energije, povečujejo vzdržljivost in so odlični v boju proti utrujenosti.

2. Pomirja kožo – cvetni prah se pogosto uporablja v izdelkih, ki pomagajo proti vnetjem in podobnim težavam z razdražljivo kožo, kot so ekcemi in luskavica. Aminokisline in vitamini varujejo kožo in pomagajo pri obnovi celic.

3. Zdravje dihal – cvetni prah vsebuje neznansko veliko antioksidantov, ki protivnetno delujejo na tkivo v pljučih, ter tako tudi preprečuje nastanek astme.

4. Zdravljenje alergij – cvetni prah zmanjšuje prisotnost histamina, torej lajša številne alergije. Zdravnik iz  Kolorada celo poroča, da se je kar 94 odstotkov njegovih bolnikov potem, ko se vsak dan uživali cvetni prah, popolnoma znebilo vseh simptomov alergij.

5. Izboljšanje prebave – poleg tega, da cvetni prah vsebuje koristne vitamine, minerale in beljakovine, vsebuje tudi encime, ki pomagajo pri ureditvi prebave. Encimi pomagajo telesu, da iz hrane, ki jo zaužijemo, telo posrka vsa potrebna hranila.

6. Krepi imunski sistem – cvetni prah naj bi deloval podobno kot antibiotiki, kar pomaga telesu, da se brani pred virusi. Poleg tega pa je bogat z antioksidanti, ki varujejo celice pred škodljivo oksidacijo prostih radikalov.

7. Pomaga pri odvisnostih – cvetni prah pomaga pri zaviranju nezdravih navad, še posebno glede prehranjevanja, saj zavira potrebo po prenajedanju ali nezdravi hrani.

8. Krepi kardiovaskularni sistem – cvetni prah vsebuje velike količine rutina, antioksidanta, ki krepi kapilare, krvne žile, pomaga pri cirkulaciji in znižuje raven holesterola. Deluje tudi tako, da preprečuje nastajanje strdkov, torej posledično zmanjšuje možnost, da pride do srčnega infarkta ali možganske kapi.

9. Pomaga pri težavah s prostato – moškim s težavami s prostato cvetni prah zelo pomaga. Cvetni prah zmanjšuje vnetja in ustavi prepogosto potrebo, da bi urinirali.

10. Zdravi neplodnost – cvetni prah spodbuja in obnovi delovanje jajčnikov, zato se lahko uporablja pri povečevanju možnosti zanositve. Poleg tega, da spodbuja delovanje hormonov, je tudi odličen afrodiziak.

9.4 MATIČNI MLEČEK

Matični mleček čudežno vpliva na življenje v čebelji družini, na njen razvoj, rast in dolžino življenja matice. Je najpogostejši predmet raziskav sestave in lastnosti, kakor tudi njegove koristnosti v ljudski uporabi. Sestava matičnega mlečka kljub nenehnim raziskavam še vedno ni povsem raziskana. Neraziskanih je še 2,5 odstotka vseh sestavin matičnega mlečka.

S svojimi izjemnimi lastnostmi deluje na človekov organizem kot biološki stimulator in regenerator, saj vsebuje vse snovi, ki so pomembne za razvoj in obstanek živega organizma.

Matični mleček poleg telesa zdravi tudi dušo. Redno uživanje matičnega mlečka pomaga odpravljati negativna čustva, na primer žalost in strah. Uporablja se kot dodatna pomoč pri zdravljenju blažjih psihičnih motenj, depresije ... Uživanje matičnega mlečka pozitivno učinkuje na razpoloženje pri ženskah v menopavzi. Za boljšo koncentracijo ga študenti uporabljajo pred izpiti. V stresnih obdobjih, kot so žalovanje, upokojitev, odraščanje, selitev ali izguba službe, uživanje matičnega mlečka ublaži negativna občutja.

9.5 PROPOLIS/ZADELAVINA

Snov za pridelavo propolisa nabirajo čebele na smolnatih delih rastlin (topola, kostanja, smrek, breskev ...). Nabrano smolo prinašajo v koških zadnjih nožic in jo predelajo z izločki svojih žlez. Tako nastane propolis.

Propolis je naravni antibiotik. Z njim čebele mašijo morebitne luknje, polirajo satne celice pred zaleganjem in preplastijo vse površine v panju s tankim slojem propolisa za razkuževanje in ustvarjanje ugodne mikroklime v panju. Premaz propolisa jih varuje pred mikrobi.

Propolis je že iz davnih časov poznan kot zdravilo v ljudski medicini. Uspešno se uporablja pri zdravljenju manjših ran na površini kože, še posebno pri ranah, ki se težko celijo, pri razkuževanju čeljustne votline, pri zdravljenju dihal in prebavil. Uravnava krvni tlak in delovanje srca, umirja napetost živčnega sistema. Propolis pogosto uporabljamo v mazilih ali kot raztopino v 96-odstotnem alkoholu, v obliki tinkture ali v mešanici s cvetnim prahom in medom.

9.6 ČEBELJI STRUP

Je najmanj uporabljen čebelji pridelek, ker ga je tudi daleč najmanj. Čebela ga v večini primerov uporabi samo enkrat v življenju, saj po piku zaradi odtrganega zadka umre.

Za medicinske namene strup čebelam odvzemajo tako, da jim pred panjsko končnico namestijo stekleno ploščo, prek katere so nameščene žice pod električno  napetostjo. Električna napetost čebele tako razburi, da spustijo svoj strup iz strupnega mešička na podstavljeno steklo.

V medicini čebelji strup uporabljajo za izdelavo različnih zdravil za zdravljenje revmatičnih bolezni, uporabljajo pa ga tudi za zdravljenje preobčutljivosti za čebelje pike.

Pri izjemno občutljivih ljudeh, v zelo redkih primerih, je lahko že pik ene čebele smrtno nevaren. Najbolj nevarnih je prvih 30 minut po piku. V takih primerih je pik brez takojšnje pomoči lahko usoden za bolnika.

10 OGROŽENOST ČEBEL

Obstoj in zdravje čebeljih družin ogrožajo različne bolezni, škodljivci in sovražniki, zastrupitve ter tudi neustrezni čebelarski posegi.

10.1 BOLEZNI ČEBEL

10. 1. 1 HUDA GNILOBA ČEBELJE ZALEGE

Huda gniloba čebelje zalege je najhujša čebelja bolezen. To je izjemno nevarna kužna bolezen, ki uniči čebeljo družino in okuži druge čebelje družine v čebelnjaku in njegovi okolici, če je ne zatremo pravočasno.

Povzročitelj bolezni je bakterija. Okužene ličinke odmirajo, gnijejo in se spreminjajo v brezoblično rjavo maso. V čebelji družini se izlega čedalje manj čebel, družina propade ali pa se izroji.

Bakterija je izjemno odporna in preživi tudi do nekaj desetletij.

10. 1 .2 EVROPSKA GNILOBA

Evropsko gnilobo povzroča več različnih bakterij. Je nalezljiva bolezen sezonske narave. Pojavlja se predvsem spomladi. To je bolezen pokrite zalege, ki je manj nevarna kot huda gniloba.

Znaki bolezni se razlikujejo od znakov za hudo gnilobo. Na oboleli ličinki se spremenita barva in njen položaj v celici. Obolele ličinke so živahne in se gibljejo v različnih položajih v celici. Njihova barva je sprva umazano rumena, pozneje pa rjava. Masa v celici ni vlečljiva. Posušeni ostanki ličink niso prilepljeni na stene celice. Odmrle ličinke v vlažnem in gnilem stanju imajo vonj po znojnih nogah. Če se bolezen pretirano razširi, najdemo tudi luknjice na pokriti zalegi.

10. 1. 2 POAPNELA ZALEGA

Bolezen povzroča glivica, najpogostejša pa je pri slabše razvitih čebeljih družinah, največkrat spomladi v vlažnih in hladnih dneh. Prepoznamo jo tako, da vidimo plesen belkaste barve, ki pokriva čebelje ličinke in pokrovce pokrite zalege. Odmrla buba v pokriti zalegi se strdi in spremeni v apnu podobno trdo snov, po čemer je tudi dobila ime.

Odmrle in spremenjene bube čebele odstranjujejo iz satnih celic in panja. Pojav belih mumij zunaj panja je zadosten dokaz, da ima čebelja družina omenjeno bolezen.

Ugodna sta za nastanek bolezni slabo zračenje in vlaga v panju. Bolezen se lahko prenaša s krmljenjem čebel z medom, okuženim s poapnelo zalego. Bolezen se prenaša tudi prek matic.

Bolezen je pogostejša v družinah, kjer je zalega velika, čebel za oskrbo te zalege pa malo, pojavi pa se tudi v močnih družinah.

Bube, ki so jih znesle čebele, je treba zažgati, saj spore poapnele bolezni lahko še čez nekaj let povzročijo nastanek bolezni. Nadaljnje širjenje bolezni v družini prepreči zamenjava matice.

10. 1. 3 NOSEMA

Nosema je nevarna nalezljiva bolezen prebavil, ki prizadene čebele delavke, trote in tudi matico. Povzroča jo zajedavec. Ta bolezen ne napada zalege. Nosema se razvija počasneje kot druge čebelje bolezni in čebelam krajša življenje. Čebelarjem povzroča veliko škodo pri prinosu medu, poleg tega pa se slabša moč čebelje družine.

Ena najpomembnejših značilnosti noseme so čebelji iztrebki na ličnici panja.

Na razvoj bolezni  vplivajo zazimljanje čebelje družine ob neustrezni prehrani, vznemirjanje čebel, čezmerna vlažnost in plesen v panju. Najboljši način za preprečevanje noseme v panju je vzdrževanje močnih družin v čebelnjaku in ožiganje panjev pred naselitvijo. Da preprečimo nastanek noseme v mladih družinah.

10. 1. 4 VAROJA

Varoja je zajedavska bolezen, ki napade čebele in njihovo zalego. Povzroča jo zajedavec. Odrasla samica varoje je dolga 1,2 mm in široka 1,5 mm. Vidimo jo s prostim očesom. Je ploščata, elipsaste oblike ima štiri pare nog in sesalo, s pomočjo katerega se prehranjuje. Varoja se prehranjuje izključno s hemolimfo čebel.

Največjo škodo varoja dela trotovski in čebelji zalegi. Še posebno napada trotovsko zalego, ker je najdalj časa pokrita. Zalego v matičnikih napada samo tedaj, ko je bolezen že zelo močno razvita.

Za zatiranje varoje je treba uporabljati sredstva, priporočena iz ustrezne institucije, ki skrbi za zdravstveno varstvo čebel na terenu.

10.2 VPLIV GENSKO SPREMENJENIH RASTLIN NA ČEBELE

Strokovnjaki so zagotovili, da gensko spremenjene rastline niso nevarne za čebele. Kljub tem zagotovilom pa so na nemški univerzi v Jeni ugotovili, da nabiranje nektarja na gensko spremenjeni oljni repici spremeni črevesno floro čebel, kar ima negativne posledice pri razvoju čebelje družine in v njenem življenju.

Francoski vladni inštitut INRA pa je ugotovil, da cvetni prah gensko spremenjenih rastlin skrajša življenjsko dobo čebel ter vpliva na njihovo vedenje. Čebele, ki so nabirale cvetni prah gensko spremenjenih rastlin, so izgubile spomin in orientacijo. To pomeni, da se niso več znale vrniti v svoje panje. To je povzročilo, da so čebele izginile.

Če bi se podobno zgodilo v Sloveniji, bi nastala velikanska škoda zaradi slabega opraševanja čebel, poleg tega pa je prisotnih še obilica drugih vidikov katastrofe.

Glede na to, da so čebele tiste, ki prve pokažejo spremembe v okolju, lahko vsak večji poseg močno zamaje njihovo populacijo.

Ni samoumevno, da so čebele v okolju. Z njimi bi morali ravnati modro in se zavedati bogastva, ki ga imamo na sončni strani Alp.

11 SKLEP

Medonosna čebela ima izjemno pomembno in kompleksno mesto v naravi, še posebno tedaj, ko govorimo o različnih kmetijskih kulturah. Čebele s svojo aktivnostjo v naravi pomembno vplivajo na pridelavo hrane, tako za človeka kot tudi za živali, raznih industrijskih surovin, kakor tudi na človekovo zdravje in druge dejavnike življenja.

Čebelji pridelki so popolnoma naravna živila, neposreden dar narave – čebel. Čebele z opraševanjem pripomorejo k ohranjanju ravnovesja v naravi, omogočajo obstoj različnih živalskih in rastlinskih vrst ter seveda človeka, ob tem pa nam dajejo svoje pridelke, ki nam v hitrem tempu življenja pomagajo krepiti in ohranjati naše zdravje.

Poznavanje pomena čebel za naše okolje je nujno, saj lahko samo znanje in zavedanje pomena čebel za obstoj okolja in življenja, ki ga poznamo, pripomore k temu, da kot prioritete ne postavljamo zaslužka, ampak predvsem ohranjanje čebeljih vrst, ki nam na dolgi rok prinesejo veliko večjo korist.

Za konec pa še indijanski zapis v knjigo življenja: »Dolžina življenja se podaljšuje, če vsak dan v svojo prehrano vključujete med in mleko.«

12 LITERATURA

Umeljić, V. (2012). Čebelarstvo za začetnike in strokovnjake. Kamnik.
www.czs.si

Vir slik:

www.Freedigitalphotos.net

Wikipedia