EKOKVIZ ZA OŠ 2015/2016 - Biotska pestrost

1 UVOD

Na svetu je le še okrog 200  živečih primerkov belih tigrov.

Veliko ljudi ima svojo najljubšo žival, na primer strašnega tigra, močno, molčečo gorilo ali prikupnega orjaškega pando. A vsem tem grozi, da bodo izumrli – popolnoma izginili. V podobni nevarnosti so tisoči drugih bitij, od majhnih hroščev do velikanskih kitov, ter številne vrste dreves, cvetlic in drugih rastlin.

Zaradi različnih človekovih dejavnosti dan za dnem izginjajo s sveta naravna okolja posameznih vrst oziroma habitati.

Naiven bralec ali poslušalec bi lahko dejal, da se vsakodnevne bitke za obstoj rastlinskih in živalskih vrst odvijajo samo v oddaljenih džunglah, gozdovih in zaraščenih travnatih goščavah npr. Kitajske, Indije, Sibirije in Malezije, Južne Amerike
in Afrike ...

Pa je res tako?

Živali in rastline vseh oblik in velikosti namreč živijo skupaj v medsebojni odvisnosti, v neverjetnem prepletu odnosov, imenovanem ekosistem. Ko torej ljudje razmišljamo o ohranjanju narave, se navadno osredinimo na velike, imenitne živali, kot so na primer velike mačke ali orli. A da v naravi preživijo tudi najmanjši osebki posamezne vrste, se morajo ohraniti celotni ekosistemi in njihovi habitati, ne le posamezne vrste, zato smo vsi ljudje tega sveta odgovorni za ohranitev vrst, ki jim grozi izumrtje, in posledično za ohranitev biotske raznovrstnosti. Gibanje za ohranitev pestrosti živalskega sveta pa lahko poteka tako na ravni posameznika kot na ravni društev, državnih ureditev, konvencij, še najučinkovitejša pa so svetovna gibanja in dogovori.

2 KAJ JE BIOTSKA RAZNOVRSTNOST?

Večina bralcev in pregledovalcev gradiva se najbrž spomni zgodbe o slončku Elmerju, ki so jo skoraj zagotovo prebirali v nižjih razredih osnovne šole. V zgodbi je slon Elmer žalosten zaradi svoje zunanje drugačnosti v primerjavi z drugimi sloni v savani, zato se pobarva s sivo barvo.

Njegove »prave barve« razkrije šele dež, drugi sloni pa se odločijo, da bodo v čast raznovrstnosti v isti vrsti vsako leto priredili zabavo, na kateri se bodo oni pobarvali z najrazličnejšimi barvami in tako proslavili pestrost znotraj iste vrste.

Zgodbo o Elmerju lahko razumemo na več ravneh. Eno od njih bomo uporabili za to, da bomo razložili pojem biotske raznovrstnosti.

Beseda biodiverziteta je sestavljenka iz besed »bio« (iz grškega bios – življenje) in »diverziteta« (iz angleške diversity – raznovrstnost). Dobeseden prevod bi bil torej »raznovrstnost življenja«. V anglosaškem svetu pogosto govorijo o » biološki raznovrstnosti« (biological diversity), v slovenščini pa je priporočen izraz »biotska raznovrstnost«. Tega bomo v gradivu uporabljali tudi mi.

Biotska raznovrstnost, tudi biotska pestrost, biološka raznovrstnost ali s tujko biodiverziteta, je pestrost vsega živega na Zemlji. Zajema vse oblike življenja, ki so skozi milijone let nastale z evolucijo, vse življenjske prostore in ekosisteme ter vse povezave med organizmi in med organizmi in njihovim okoljem. Biotska raznovrstnost se odraža na treh ravneh. To so: genetska raznolikost, vrstna raznolikost in raznolikost ekosistemov. V nadaljevanju si bomo vse tri ogledali nekoliko podrobneje.

2.1 GENETSKA RAZNOLIKOST

Genetska raznolikost je raznolikost med posameznimi osebki neke vrste.

Odkar obstajajo različne vrste, se razvijajo in spreminjajo. Če je neka vrsta prisotna na nekem območju, se lahko to čez čas spremeni. Prilagajanje neke vrste nima vnaprej določenih pravil. Vrsta se prilagodi okolju.

Genetska raznolikost je pri vseh živih bitjih temelj za prilagajanje spremenljivim življenjskim razmeram. Omogoča jim preživetje v spreminjajočem se okolju in s tem nenehno prilagajanje vrst skozi generacije. K visoki genetski pestrosti v okviru vrste pripomorejo velike populacije, zato je pomembno njihovo ohranjanje.
Zakaj je pomembna raznolikost med pripadniki iste vrste? Zato, ker so v spreminjajočih se razmerah v naravi ob različnih časih potrebne različne prilagoditve. Vzemimo za primer semena: v naravi le redko vzkalijo vsa hkrati. Nekatera vzkalijo hitro. Takšna rastlina se lahko hitro razrase, zgodaj zacveti, proizvede veliko semen in bo ob ugodnem vremenu zapustila veliko potomcev. Toda ob spomladanski zmrzali bo takšna mlada rastlinica odmrla. Preživela pa bo njena vrstnica, ki je počasnejša, morda manj bujne rasti in je vzkalila pozno - ko je zmrzal že minila. Če bi vsa semena neke vrste vzkalila zgodaj, bi ob zmrzali vse mlade rastlinice propadle. In če bi vse rastline kalile, rasle, cvetele in se plodile počasi in pozno, bi jim morda v letu, ko zima nastopi nenavadno zgodaj, zmanjkalo časa, da bi proizvedle svoje potomce – semena, in vrsta ne bi preživela. Narava spodbuja enkrat ene, drugič druge lastnosti. Raznolike lastnosti med posamezniki iste vrste omogočajo, da del osebkov kljub spreminjajočim se razmeram v okolju preživi. Biotska pestrost je torej še posebno pomembna v času podnebnih sprememb. 

2.2 VRSTNA RAZNOLIKOST

Vrstna raznolikost zajema vse na Zemlji živeče vrste.

Ocene števila vrst bakterij, gliv, rastlin in živali se gibljejo od 10 do 100 milijonov. Najmanj so raziskane vrste virusov, bakterij, gliv, glist in nekatere skupine nevretenčarjev. Različne vrste imajo različno vlogo v ekosistemu.

Vrstna pestrost na Zemlji ni enakomerno razporejena, ampak je za nekatera območja značilna posebno velika koncentracija vrst in mnoge med njimi so endemične. Takšnim območjem pravimo vroče točke biodiverzitete.

Tropski deževni gozd je ena od vročih točk biotske raznovrstnosti, saj tam uspevajo najbogatejše živalske in rastlinske vrste.

2. 3 RAZNOLIKOST EKOSISTEMOV

Pomeni različna življenjska okolja, od mokrišč, puščav, polj, rek, morij, oceanov do številnih drugih bioloških združb, ki so povezane druga z drugo in z neživim okoljem.

Različni ekosistemi po svetu. A, B – Rocky Mountains; C, D – vzhodna in zahodna Himalaja, E- Vzhodni Bengal, Indija; F – gozdovi Kitajske, G- gozdovi Velike Britanije, H- sipine Samalayuce. Avtorji slik:  A-E-Saikat Basu; F-Xianping Li; G.Tim Silverthorne in H. Juan José Fraire. Pridobljeno na: http://www.eoearth.org/view/article/152248

3 POMEN BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI

Ne le vrste, tudi osebki posamezne vrste se med seboj razlikujejo. Ta pestrost omogoča vrsti prilagajanje spremembam v okolju ter pridobivanje novih telesnih znakov in lastnosti. Informacije za te znake in lastnosti so zapisane v genih. Genska pestrost torej zagotavlja ustrezne informacije za delovanje življenja na vseh višjih organizacijskih ravneh, od celice, osebka in ekosistema do celotne biosfere.

Tudi ljudje smo kot del narave močno odvisni od biotske raznovrstnosti. Zaradi nje se lahko oskrbujemo z različnimi dobrinami, kot so hrana, energija in surovine. Bistvena je za gospodarsko uspešnost, varnost, zdravje in druga pomembna področja vsakdanjega življenja. Zaradi odvisnosti od biotske raznovrstnosti in lepote, ki nam jo ponuja, je njeno ohranjanje nacionalna in kulturna dolžnost vsakega posameznika, naroda in človeštva.

Ohranjena biotska raznovrstnost človeštvu daje številne dobrine in storitve, ki so pomembne za njegovo preživetje. Rastline in živali nam v svojem naravnem okolju dajejo različne ekosistemske dobrine.

Mnogih se niti ne zavedamo:

- zagotavljanje kisika (rastline porabljajo ogljikov dioksid in proizvajajo kisik);

- zagotavljanje hrane (vsa naša hrana izvira iz rastlin, večino teh pa oprašujejo živali;

ALI VEŠ? Albert Einstein je že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.«

- Gozdovi so v veliko pomoč pri zagotavljanju goriva za kurjavo, zagotavljanje zavetja in gradbenega materiala;

- zagotavljanje čistega zraka in vode;

- rastlinska odeja stabilizira in blaži podnebje, je v veliko pomoč pri blažitvi poletne suše, temperaturnih ekstremov in moči vetra;

- zagotavljanje nastanka in razvoja plodnih tal – nastanek in razvoj plodnih tal je posledica delovanja deževnikov in drugih talnih organizmov ter odmiranja živih bitij;

- biotska raznovrstnost pomaga pri nadziranju škodljivcev in bolezni kmetijskih pridelkov;

Različne vrste koruze so odporne proti različnim škodljivcem in pridelkom. Tako lahko ena vrsta koruze uspeva na območju, kjer bi druga vrsta zaradi neodpornosti proti boleznim in škodljivcem propadla.

- biotska raznovrstnost pripomore k ohranjanju genskih virov, ki so ključni za razvoj novih sort, zdravil in drugih proizvodov;

Brez različnih vrst gliv ne bi bilo določenih zdravil – penicilina in številnih drugih antibiotikov ter celo nekaterih zdravil za zdravljenje raka. Brez njih ne bi bilo vina in piva, plesnivih sirov, sojine omake, kruh bi bil trd kot kamen. Kljub vsakdanji vlogi, ki jo glive igrajo v našem življenju, pa o njih vemo še zelo malo. Znanih in opisanih je že približno sto tisoč vrst. Vseh naj bi jih bilo po najnovejših ocenah celo do pet milijonov. Plesni, kvasovke, navsezadnje tudi gobe, vse sestavljajo skupno kraljestvo – kraljestvo gliv.

Vzorci glivnih kultur Penicillium Roqueforti, ki jih uporabljajo za izdelavo znamenitega plesnivega francoskega sira Roquefort. Vir slike: http://www.mladina.si/115669/pozabljeno-kraljestvo/© Profimedia

- ohranjena narava nam daje možnosti za rekreacijo, oddih in sprostitev, kar vpliva na fizično in psihično zdravje ljudi in s tem na zdravstveno blaginjo,

- biotska raznovrstnost omogoča sposobnost prilagajanja spremembam,

- biotska raznovrstnost je tudi ključnega pomena za naše gospodarstvo, saj podpira številne gospodarske dejavnosti – kmetijstvo, ribištvo, gozdarstvo, vrtnarstvo, gradbeništvo in biotehnologijo,

- biotska raznovrstnost nas varuje pred podnebnimi spremembami (s trdnimi in odpornimi ekosistemi se lahko najučinkoviteje zavarujemo pred podnebnimi spremembami – narava je najučinkovitejši mehanizem za zmanjšanje izpustov CO₂),

- biotska raznovrstnost s svojimi »ekosistemskimi storitvami«, med katere spadajo kroženje in naravno čiščenje voda, uravnavanje podnebja ter fotosinteza, pomaga zmanjševati gospodarske stroške.

4 KAJ OGROŽA BIOTSKO RAZNOVRSTNOST?

Narava ima čudovito lastnost samočiščenja, samoobnavljanja in razvoja. Vendar le do takrat, ko naše izkoriščanje ostane v mejah trajnostne rabe. Zelo težko si je predstavljati, da je v naravi vse povezano, soodvisno, in da so te povezave zelo zapletene.

Metulji, hrošči, polži in drobne žuželke v tleh so majhni, a nepogrešljivi sestavni delci človekovega življenjskega prostora, ki mora ohraniti ravnovesje, moč obnavljanja, čiščenja in rasti, da bomo ljudje lahko preživeli. Žuželke morajo opraševati naše pridelke, vodno rastlinje, polžki, vrtinčarji, rakci in drugi mali organizmi morajo ohranjati samočistilno moč naših rek. Za nas morda nepomembni hrošči morajo biti hrana pticam in netopirjem, ki bodo poskrbeli za to, da se nam neprijetne ali škodljive žuželke ne razmnožijo preveč. Rastline morajo ohranjati tisto količino kisika v ozračju, ob kateri smo se razvili in ki je primerna za naše življenje.

Preplet odnosov med organizmi sestavlja trdno ogrodje piramide, na katere vrhu tiči blaginja človeka. Blaginje ne merimo le v denarju in prepričanje, da lahko manjkajoče člene narave brez škode nadomestimo z umetnimi konstrukcijami, je iluzija. Posledice izginotja neke vrste metulja se ne pokažejo takoj. Iz piramide lahko morda brez hujših posledic izmaknemo nekaj kamnov, a mi smo jih ukradli že veliko. Kdaj se bo to ogrodje porušilo, ne vemo; zatrdno pa že danes vemo, da se bo. Vemo, da raznolikost vrst in življenjskih okolij naravi daje stabilnost, od katere smo odvisni. Ta stabilnost pomeni, da imamo zagotovljene dobrine, ki smo jih vajeni – pitno vodo, primerno podnebje, hrano in pridelke. Porušena stabilnost narave za nas pomeni pojav nepredvidenih in nepredvidljivih dogodkov. Meje trajnostne rabe je svet prekoračil v 80. letih 20. stoletja (z začetkom industrijske dobe). Najprej zaradi nevednosti in nepoznavanja naravnih zakonitosti, pozneje pa zaradi koristoljubja in brezbrižnosti do tega, kar je skupno. V začetku tretjega tisočletja obremenitev ekosistemov, ki jo povzroča človeštvo, za 30 odstotkov presega absorpcijske in obnovitvene sposobnosti planeta Zemlja.

Poglavitni vzroki ogroženosti biotske raznovrstnosti so:

a) Pomanjkljiva zavest o pomenu biotske raznovrstnosti.
b) Regulacije vodotokov (protipoplavna varnost, povečevanje kmetijskih zemljišč, nenaravne brežine).
c) Nenadzorovana urbanizacija, predvsem razpršena poselitev.
d) Neizvajanje predpisov in pomanjkljivi nadzorni ukrepi.
e) Šibka koordinacija med zadevnimi javnostmi pri ohranjanju biotske raznovrstnosti.
f)  Neorganizirano izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje.
g) Pomanjkljivi nadzorni ukrepi in neizvajanje. 

Na biotsko raznovrstnost pa tudi močno vplivajo dejavniki v kmetijstvu. Na te se bomo v gradivu nekoliko bolj osredinili:

IZSUŠEVANJE MOKRIŠČ, VNOS TUJERODNIH RASTLINSKIH IN ŽIVALSKIH VRST, ČEZMEREN ODVZEM RASTLINSKIH IN ŽIVALSKIH VRST IZ NARAVE (LOV, RIBOLOV, NABIRANJE)

V gradivu smo že govorili o pomenu, ki ga imajo mokrišča za zagotavljanje čistega zraka in vode. Žal ljudje tega pomena velikokrat ne prepoznajo, saj se ne kaže neposredno. Za nekatere so mokrišča ničvreden svet, ki ga je treba izsušiti, potem pa uporabiti v neposredno korist.

 Po svetu je človek uničil že polovico mokrišč, glavni razlog za to so bile poleg pozidave in uničevanja obrežnih habitatov, vegetacije, neprimerne uporabe v turistične namene, onesnaženja, odvzema vode in regulacije tudi potrebe kmetijstva.

Večji del Ljubljanskega barja je izsušen za potrebe kmetijstva.

Območja izsušenih mokrišč se spremenijo v njive, biotsko pestri naravni sistem pa v manj pestre kmetijsko proizvodne sisteme. Tu pa nastane težava. Številne funkcije, ki jih opravljajo mokrišča, v korist človeka opravlja živi svet. Rastline vsrkavajo ogljikov dioksid, fosfate, nitrate, strupene kovine in nekatere druge strupe. Drobno živalstvo na dnu in bakterije v mulju razgrajujejo odpadne organske snovi. Pri tem pa se je treba zavedati, da vsaka vrsta porablja in razgrajuje le določene snovi. Delovanje te zapletene naravne čistilne naprave zraka in vode je torej toliko bolj popolno, kolikor bolj ohranjen in mnogovrsten je živi svet mokrišča.

Biotska pestrost mokrišč je ponekod ogrožena tudi zaradi vnosa tujerodnih rastlinskih in živalskih vrst ter lova oziroma ribolova.

OPUŠČANJE OBDELOVANJA MANJ PRIMERNIH KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ IN UPORABA RAZLIČNIH TEHNOLOGIJ

Občutljivo ravnotežje med biotsko raznovrstnostjo in kmetijstvom lahko porušijo čezmerna uporaba pesticidov, težka mehanizacija in metode intenzivnega kmetijstva.

V nekaterih delih Evrope veliko izgubo biodiverzitete povzroča tudi opuščanje tradicionalnega obdelovanja kmetijskih površin.

Skobrne (2001) trdi, da lahko opuščanje obdelovanja kmetijskih površin ali sprememba tehnologije pridelave slabo vpliva na biotsko raznovrstnost. Razlog je v tem, da lahko nekatere rastline, katerih uspevanje je vezano izključno na specifično kulturo (npr. lan, žita ...) zaradi opuščanja pridelovanja teh kulturnih rastlin ali opustitvijo kmetijstva na splošno na določenem območju izumrejo ali je njihov obstoj močno ogrožen.

Pogosto se zgodi, da njihov obstoj ni vezan samo na kulturo samo, ampak tudi na tehnologijo pridelave. Sprememba v tehnologiji pridelave lahko ogrozi obstoj antopofitne rastline.

INTENZIVNO MONOKULTURNO KMETIJSTVO IN GOZDARSTVO

Monokulturno kmetijstvo pomeni stalno gojenje iste kulturne rastline na istem zemljišču. Posledice, ki jih ima monokulturno kmetijstvo za biotsko raznovrstnost, so velike. Ena od njih je, da se zaradi rabe manjšega števila modernih, visokodonosnih sort na velikih obdelovalnih površinah zmanjšuje genska raznolikost rastlin (avtohtone, domače in tradicionalne vrste so manj znane ali pozabljene). Monokulturne vrste, ki so namenjene zadovoljitvi prehranskih potreb, ki jih ima človek, napadajo agresivne oblike bolezni in škodljivci. Kmetje, ki se ukvarjajo z intenzivnim, monokulturnim kmetijstvom, tako nimajo druge izbire, kot da pridelke zaščitijo z uporabo pesticidov.

POSPEŠEVANJE PRIDELAVE IN UNIČEVANJE NARAVNIH BIVALIŠČ

Pospeševanje pridelave pomeni uporabo mehanizacije, sodobnih znanstvenih metod, kemičnih sredstev, specializirano pridobivanje ene kulture, veliko obdelovalno površino in velik pridelek.

Pospeševanje kmetijske pridelave, sečnja za potrebe lesnopredelovalne industrije in sečnja za potrebe plantaž močno spreminjajo videz pokrajine.

Nekoč bujni tropski deževni gozdovi, ki so ena  od vročih točk biotske raznovrstnosti, se zaradi goloseka spreminjajo v pusto pokrajino, kjer pride so izpiranja rodovitne prsti, erozije tal, gojenje kilometrov in kilometrov kulturnih rastlin, ponovna, manj kakovostna pogozditev in močno zmanjšana biotska raznovrstnost je le nekaj težav, ki jih povzročajo pospeševanje pridelave, širjenje kmetijskih zemljišč in uničevanje naravnih prebivališč, širjenje puščav ..., so le nekateri problemi, ki jih po svetu povzroča intenzivno kmetijstvo.

Živali, ki izgubijo naravna bivališča, kjer so bile nekoč preskrbljene s hrano, življenjskim prostorom, ter so se tam razmnoževale, sčasoma preprosto izumrejo, saj jim novo življenjsko okolje ne omogoča razmer, ki so nujno potrebne za njihovo rast, življenje in razmnoževanje.

Dejstvo pa je, da niso samo živali v tropskem deževnem gozdu tiste, ki izgubljajo svoj življenjski prostor. To se dogaja tudi najrazličnejšim rastlinam, ki uspevajo na zelo omejenih območjih zemeljskega površja, žuželkam, mahovom, lišajem, živalim, ki prebivajo v močvirjih, ne nazadnje pa ljudje z izsekavanjem povzročamo veliko škodo tudi staroselcem, ki so naseljeni na določenih območjih in katerih življenje je odvisno od gozda, v katerem si poiščejo hrano, zavetje ...

UPORABA NOVIH HIBRIDOV IN KULTIVATORJEV

Hibride naredijo s križanjem dveh linij rastlin, ki so jim v nekaj zaporednih letih pred tem  preprečili možnost opraševanja z drugo rastlino iste vrste in so takrat  lahko opraševale le same sebe. Rastline ob tem slabijo. Ko nato, morda v sedmem letu, križajo dve rastlini, ki ju tako na umeten način spravijo v stisko, seme enkrat izjemno obilno rodi. Seme, iz katerega smemo pričakovati zelo obilen, toda le enkraten pridelek, imenujemo hibridno seme.

Bogatih hibridnih pridelkov pa ne moremo uporabljati za seme, kot to lahko naredimo pri navadnih semenih. Up, da bi to seme znova prineslo dober pridelek, je zaman. Hibridi v semenu nimajo stabilnosti in prihodnosti. Če naredimo seme in to ponovno posejemo, rastlina dobre lastnosti svojih prednikov izgubi in razpade spet v izhodiščne oblike. Pridelek je majhen in slab.

Z nakupom in uporabo hibridnih semen kmetje izgubljajo neodvisnost pri ponovnem sejanju rastlin. Dela pridelka, ki je zrasel iz hibridnega semena, ne morejo uporabiti za novo sejanje. V preteklosti so kmetje del pridelka namenili za seme, ki so ga posejali naslednje leto. 

Tako se je posamezna rastlina oplemenitila, bila je veliko bolj odporna proti zunanjim vplivom (škodljivcem, boleznim ...), pridelkov ni bilo treba škropiti. Poleg tega kmetje izgubljajo še neodvisnost glede tega, katero škropivo bodo uporabili za zatiranje škodljivcev. Vsako hibridno seme ima namreč natančno določen pesticid, ki se lahko uporabi na njem.

Uporaba kultivatorjev na kmetijski površini pripomore k temu, da uničimo mlade rastline oziroma kalice rastlin, ki so bile prej razširjene na določenem območju. Tako pripomoremo k manjši biotski pestrosti površja.

ONESNAŽEVANJE ZRAKA, VODE IN TAL Z ODPLAKAMI, IZPUHI, PESTICIDI, UMETNIMI GNOJILI

Živinska gnojila, umetna gnojila, pesticidi in fosilna goriva, pretirano gnojenje v kmetijstvu, neočiščene komunalne odpade vode povzročajo izpuste amonijaka in toplogrednih plinov, kot so metan, didušikov oksid in ogljikov dioksid, poleg tega pa z njihovo uporabo kmetje pripomorejo k slabši kakovosti že tako majhnega odstotka pitne vode.

Umetna gnojila so industrijsko pridobljene snovi, ki se uporabljajo za gnojenje ali dognojevanje. V njih so snovi, ki jih rastline potrebujejo za rast, kot so dušikove in fosforjeve spojine ter minerali, npr. kalijev klorid. Razvijati so jih začeli po letu 1913, ko so izumili postopek pridobivanja amonijaka iz vodika in dušika. Umetna gnojila nam omogočajo intenzivno kmetijstvo in bistveno povečanje pridelave hrane, obenem pa posredno in neposredno povzročajo škodo – uničevanje obdelovalnih površin. Z drugimi besedami, umetna gnojila označimo tudi kot mineralna ali rudninska gnojila.

Učinki pesticidov na okolje zajemajo poleg ciljnih organizmov – škodljivcev – tudi druge organizme na območju, kjer so uporabljeni, in okolici, vključno s človekom. Več kot 98 % škropljenih insekticidov in 95 % herbicidov ne doseže ciljne vrste, ampak druge vrste, zrak, vodo, usedline in hrano. Pesticidi onesnažijo kopno in vodo, kadar uidejo z lokacij proizvodnje, z rezervoarjev, s polj, ko so odvrženi, ko so škropljeni iz zraka, in kadar so škropljeni v vodo, da bi z njimi ubili alge. Na količino pesticidov, ki potuje s predvidenih območij uporabe, vplivajo določene kemijske značilnosti, vplivajo pa tudi dejavniki v zemlji, kot so njena tekstura, zmožnost zadrževanja vode in količina organskih snovi, ki jih vsebuje. Nekateri pesticidi pripomorejo h globalnemu segrevanju in tanjšanju ozonskega plašča.

Prispevek živinoreje (govedoreje) k učinku tople grede je enako velik kot učinki celotnega avtomobilskega prometa, če pri tem upoštevamo še krčenje gozdov zaradi pašnikov in pridelave krmil ... Tudi sprememba savan v puščave, erozija v hribovitih predelih, prevelika poraba vode za napajanje goveda, velikanska poraba energije za rejo klavnih živali so nekateri dodatni razlogi, zakaj z vsakim kosom mesa okolje zelo hudo poškodujemo. Učinek tople grede povzročajo predvsem trije plini: metan, ogljikov dioksid in dušikov oksid. Vsi trije nastajajo pri živinoreji v velikih količinah. Samo svetovna čreda 1,3 milijarde glav goveda oziroma njihovi uživalci ustvarijo za 12 % svetovnih izpustov metana. Še slabšo sliko dobimo, če si predstavljamo, da vsaka molekula metana povzroči 23-krat večji učinek tople grede kot molekula ogljikovega dioksida. Ali drugače: proizvodnja kilograma govedine sproži v ozračje toliko CO₂, kolikor ga povzroči povprečni evropski avto z 250 kilometri vožnje.

RAZVOJ INFRASTRUKTURE (AVTOCESTE, HIDORENERGETSKI OBJEKTI)

Na podeželju se gradnja hiš in industrijskih objektov močno povečuje, zato se gradi tudi čedalje več cest, ki do teh območij omogočajo dostop.

Površina prometne infrastrukture se povečuje. Vsako leto je povoženih na tisoče živali, kar vodi do zmanjševanja števila vrst, ki živijo v večjih populacijah ali potujejo med sekundarnimi habitati (dvoživke) ali v prezimovalne habitate (ježi).

Obremenitve iz prometa in industrijski objekti lahko pripeljejo do visokih ravni dušika v našem okolju. To lahko povzroči uničenje rastlin in žuželk na travnikih ter pretrga prehranjevalno verigo. Visoke ravni dušika v vodah pa lahko povzročijo evtrofikacijo, kar odvzema vodam kisik in zaduši druge oblike življenja.

SPREMEMBE V KMETIJSTVU (TRŽNE IN SOCIALNE SPREMEMBE)

Zaradi tržne zanimivosti (trenutnega trenda pri nakupovanju) v živilski pridelovalni industriji lahko prevladujejo ozko sorodne vrste, ki niso odporne proti številnim boleznim in parazitom.

Socialne spremembe, ki jih doživlja kmetijstvo in posledično tudi vplivajo na biotsko raznovrstnost, so odselejvanje ljudi s podeželja, zlasti mladih, kar ima za posledico opuščanje kmetij, in še intenzivnejše zaraščanje kmetijskih zemljišč. Poslabšal se je ekonomski in socialni položaj šibkejših gospodarstev, medtem ko so močnejša, rentabilna gospodarstva pridobila, zlasti v ekonomskem pogledu. Tudi za kmetijstvo pa obstaja upanje. Priključitev k evropski kmetijski politiki čedalje bolj vpliva na to, da podeželje znova pridobiva na pomenu, čedalje bolj se tudi v javnosti kaže njegova vsestranska vloga.

5 KAKO LAHKO KOT POSAMEZNIKI PRISPEVAMO K OHRANJANJU BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI?

Kot posamezniki lahko k večji biotski pestrosti veliko prispevamo, če se odločimo za to, da ustvarimo za hišo ali v bližini le-te svoj vrt. Ker je okolje okrog nas čedalje bolj obremenjeno, se vsak dan več ljudi dejansko odloči za ureditev svojega koščka narave na domačem vrtu.

Vrtovi naših prednikov so bili vedno polni najrazličnejših rastlin, gojenih za hrano ali kar tako, zgolj za lepoto. Takšni pa so privabili tudi številne večje in manjše živali, ki so tu našle dom ali pa občasno prihajale »na obisk«. Pozneje so takšni vrtovi obveljali za staromodne in ljudje so začeli posnemati sodobno poljsko pridelovanje; ravne linije in uporabo kemičnih sredstev. Sprva so pesticidi veljali za božji dar in pridelki so se zares začeli povečevati, vendar so postajali čedalje bolj izraziti tudi njihovi številni škodljivi stranski učinki. Okolje se je začelo spreminjati in kar na lepem je bilo ptičjega petja čedalje manj, manjše živali so izginile, namesto njih pa so se močno razmnožile tiste, ki so bile prej v manjšini. Tako smo postali ujeti v začaranem krogu odvisnosti od kemičnih sredstev, brez katerih ne znamo več pridelovati ne samo na velikih, temveč tudi na manjših površinah, kot so hišni vrtovi.

Morda na večjih površinah res ne gre drugače, a zakaj bi takšen način pridelovanja posnemali tudi na naših vrtovih? Posnemanje narave je težje, čeprav se nam zdi na prvi pogled vse tako preprosto. Kljub temu je ustvariti kombinacijo rastlin, ki bodo medsebojno uspevale v harmoniji z ustvarjanjem združbe in bo ta zanimiva tudi za drugo življenje, nikakor ni lahko. Poznati moramo namreč vsako rastlino posebej, tega pa se ne moremo naučiti čez noč. Velike njive z monokulturnim pridelovanjem koruze, ki lahko vztraja na enem mestu brez kolobarja tudi nekaj let, so biotsko zelo revne. Pa ne samo zaradi takšnega načina pridelovanja, temveč tudi zaradi obilne pomoči kemije, brez katere kulturne rastline ne bi imele nikakršnih možnosti za rast in razvoj, sploh pa ne za to, da bi obilno obrodile. Če pogledamo sama tla, ta z leti uporabe kemije izgubijo večino življenja v obliki drobnih mikroorganizmov, ki so odločilni za rodovitnost.

Za postavitev vrta ne potrebujemo velikih površin, za ureditev prostora pa lahko uporabimo čim več različnih rastlin. Tako naš vrt ne bo zgolj prostor za gojenje rastlin, ki jih imamo radi, temveč bo tu našlo svoj dom tudi veliko živali. Nekatere od njih so lahko našim rastlinam tudi škodljive, zato moramo ustvariti razmere, ki bodo prijazne tudi do njihovih predatorjev.

Pri postavitvi vrta je pomembno, da ustvarimo čim bolj prijazen prostor, ki bi lahko privabil veliko živali. Že majhen vodni predel bo privabil različne živali, od žuželk do večjih žab, ki se bodo hranile z njimi. Celo belouška si lahko najde tu svoj dom in ne smemo se je ustrašiti, saj je zelo koristna. Na vrtu posadimo številne listopadne grmovnice in drevesa, ki so zanimivi večji del leta bodisi s cvetenjem, plodovi ali barvo listja. Živa meja ni idealna samo za označevanje naše posesti in prehoda med posameznimi deli vrta, temveč bo tu našlo zatočišče tudi veliko živali. Živa meja iz kleka je za privabljanje življenja dokaj primerna, saj se kot listopadna veliko bolje obnese kot zimzelene. Odpadlega listja se lotijo številni našim očem nevidni organizmi, tem pa sledijo večji.

Cvetenje, plodovi in zavetje so pomembne lastnosti, koristne ne samo v okrasne namene, temveč v naš vrt pritegnejo življenje. Uporabimo lahko tudi avtohtone (domače) rastline, ki bodo veliko pripomogle k ustvarjanju naravnega videza vrta.

Merila za lepo trato so različna. Ni nujno, da je lepa le tista trata, ki je brezhibno in redno košena. Naraven videz travnika z bogastvom cvetlic, ki je zaradi intenzivnega kmetijstva in rabe herbicidov čedalje bolj redek pojav, je prav tako zelo zanimiv. Jeseni posadimo vanj čebulnice, kot so tulipani, narcise, okrasne čebule in druge, ki prispevajo svoj delež k barvitosti takšne zasaditve s spomladanskim cvetenjem. Številne trave so najlepše takrat, ko cvetijo, obilje semen pa privablja številne ptice, ki mimogrede pospravijo tudi marsikaterega škodljivca. Divje čebele in čmrlji so še posebej koristni zaradi vloge pri opraševanju rastlin, z njihovo prisotnostjo pa bo tudi naš užitni vrt bolj poln raznovrstne zelenjave in sadja. Privabili jih bomo s postavitvijo posebnih hišk, kjer bodo našle dom in prostor za razmnoževanje. Te hiške so lahko lično oblikovane in pobarvane, lahko pa je to le kup naloženega vejevja in drv, kjer se najde nešteto prostorčkov za številne stanovalce.

Tudi odmrlo drevo, ki ga prerašča vednozeleni bršljan, je lahko pribežališče za številne živali, metulje pa bomo privabili z metuljnikom. Zelišča in dišavnice so priljubljena paša za čebele, obenem pa ugodno vplivajo na rastline, ki so v njihovi bližini. Omenim naj samo komarček, navadni pelin, žajbelj, ognjič, luštrek in koperc.

Plevelne rastline nam vzamejo veliko časa, ko jih odstranjujemo, vendar so mnoge med njimi lahko prav koristne. Navadna kopriva privablja  posebne metulje in druge žuželke, ki so zelo koristne, zato naj tudi kopriva najde svoj prostor v kakšnem kotu vrta. Uporabili pa jo bomo tudi pri pripravi naravnega insekticida in gnojila za naše rastline.

Zdravo okolje je pomembno tako za bivanje kot za pridelovanje in tega se čedalje bolj zavedamo. Zato naj užitne in okrasne rastline uspevajo v mešanih zasaditvah – za privabljanje življenja.

6 SKLEP

Ljudje vse prepogosto na biotsko raznovrstnost gledamo kot na navidezno nepomembne živali in rastline. Število vrst, ki jih posameznik pozna ali lahko zazna v svoji okolici, je le nepomemben del v milijonski vrsti raznovrstnih organizmov, ki jih pozna znanost, in še bolj neznaten delček tistega, kar verjetno resnično živi na našem modrem planetu.

Vsa ta živa bitja skupaj z naravnim okoljem tvorijo veliko raznovrstnost življenja, okolje, v katerem smo se ljudje kot vrsta razvili, okolje, v katerem dihamo, živimo, se razmnožujemo, delujemo, ustvarjamo ... Vsaka drastična sprememba našega okolja bi lahko ogrozila kakovost našega življenja na Zemlji, v hujših razmerah pa celo naš obstoj na planetu.

Zato se je o pomenu biotske raznovrstnosti treba pogovarjati, poučevati mlajše rodove, hkrati pa tudi na osebni ravni skrbeti za to, da jo pomagamo ohranjati.

Vsi smo povezani. Od najmanjše mravlje do največjega drevesa. Od ptic, ki letajo nad nami, do rib, ki plavajo v morju. Prav vsako živo bitje je del velike, biotsko pestre družine. Varujmo svojo družino. Ohranjajmo biotsko pestrost.

7 VIRI IN LITERATURA

7.1 ELEKTRONSKI VIRI

- http://aquaviva.si/biodiverziteta/kaj-jo-ogroza
- http://www.janeztarman.com/2015/10/05/turtle-soup/
- file:///C:/Users/anja/Downloads/str%2004-07%20(4).pdf
- http://www.ekomagazin.si/eko-pisma/2313-kdo-nas-bo-ob-kaksni-vecji-katastrofi-nahranil-dobri-sosed-ali-nasa-njivica
- http://ptice.si/2014/wp-content/uploads/2014/03/zborniki_2006_1_natura_2000_izzivi.pdf
- http://ec.europa.eu/agriculture/eval/reports/crops/sum_sl.pdf
- http://www.zrsvn.si/dokumenti/74/2/2011/Biodiverziteta__Koncna_verzija_2306.pdf
- http://www.bodieko.si/biotska-raznovrstnost
- http://www.rtvslo.si/svet/palmovo-olje-novi-sovraznik-staroselskih-ljudstev/247187
- http://www.tujerodne-vrste.info/publikacije/Tujerodne_vrste_prirocnik.pdf
- http://issuu.com/husse_slovenia/docs/ekode_ela_okt.2012-ftp
- http://www.mladina.si/44713/krave-kot-ekoloske-bombe/
- http://www.ljubljanskobarje.si/uploads/datoteke/kmetijstvo%20in%20BP.pdf
- http://www.biotskaraznovrstnost.si/knjiznica/geomix.pdf
- www.bf.uni-lj.si/fileadmin/groups/2711/Gradiva_Eler_Predavanja_Bolonja/Eler_P_Ekologija-10_Biodiverziteta.pdf
- http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/lapajne-lara.pdf
- http://www.kgzs.si/gv/razvoj-podezelja/solske-sheme.aspx

7.2 TISKANI VIRI

- Devetak, D. (2001). Raznolikost živih bitij. Učbenik za strokovne in tehniške gimnazije. Ljubljana: DZS.
- Skoberne, P. (2001). Problematika izumiranja in varstva rastlinskih vrst v Sloveniji. Dokt. disertacija. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta.
- Sterže, J. (2013). Varstvo okolja. Celje: Fit media, d. o. o.

7.3 VIRI SLIK

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija
- http://www.istockphoto.com/
- http://www.freedigitalphotos.net/
- http://www.shutterstock.com/