EKOKVIZ ZA OŠ 2015/2016 - Hrana

Vitamini in mineralne snovi krepijo telo, ga varujejo pred boleznimi in omogočajo normalno delovanje telesnih organov. Poleg osnovnih hranilnih snovi vsebuje vsako živilo še veliko snovi, ki imajo koristne učinke na organizem. Pri tem ne gre samo za eno snov, ki je pomembna; ugotovljeno je bilo namreč, da živilo, ki ga pojemo, učinkuje drugače kot posamezna hranilna snov, ki jo vsebuje. To pomeni, da je bolj varno zaužiti aktivne sestavine v obliki hrane kot v obliki dodatkov. 

2.1 OGLJIKOVI HIDRATI

Ogljikovi hidrati so vir energije za delovanje organov. Poznamo tri skupine ogljikovih hidratov.

Prva skupina ogljikovih hidratov so sladkorji. Živila, ki spadajo med sladkorje, so med, sladkor, marmelada, bonboni, čokolada, keksi in pecivo. Za telo so vir energije za življenje in delo.  

Druga skupina ogljikovih hidratov so ogljikovi hidrati, ki vsebujejo škrob. Predstavniki te skupine so žita in vsi izdelki iz zdroba in moke: kruh, pekovsko in slaščičarsko pecivo, testenine, krompir, stročnice (fižol, grah) ... Za telo so vir energije za življenje in delo.Tretja skupina ogljikovih hidratov so vlaknine. Predstavniki te skupine so sadje, zelenjava – vrtnine (solate, zelje, ohrovt, repa, stročnice), črni kruh in otrobi. Prehranskih vlaknin človek sicer ne more prebavljati, vendar pa pomembno pomagajo pri spodbujanju gibanja črevesja in posledično pri izločanju blata in odpadnih snovi. Ena najpomembnejših prehranskih vlaknin je celuloza, ki je v rastlinskih celicah.

Živila, bogata z ogljikovimi hidrati, so energijska živila. Ogljikovi hidrati so lahko prebavljivi. Najhitreje se v telesu presnavljajo sladkorji (glukoza). V krvi je približno 1 % glukoze. Padec glukoze v krvi sproža občutek lakote. Z uživanjem ogljikovih hidratov naj bi pokrili 50–70 % energijskih potreb telesa na dan. Ker so lahko prebavljivi, hitro vplivajo na občutek sitosti.

Strokovnjaki nam priporočajo, da za lastno zdravje poskrbimo tudi tako, da občasno opravimo laboratorijski pregled krvi. Vrednost za krvni sladkor je v mejah normale, če znaša 80–100 mg/100 ml krvi. Sladkorni bolniki, ki si raven sladkorja v krvi merijo večkrat na dan, pa lahko uporabljajo sodobne aparature, ki potrebujejo za meritev le kapljico krvi.

Slaba stran uživanja ogljikovih hidratov je, da se lepijo na zobno površino in pospešujejo nastajanje zobne gnilobe. Kadar jih zaužijemo preveč, še zlasti sladkorjev, se neporabljeni presežki pretvarjajo v rezervne maščobe.

Dober nadomestek za navadni sladkor je med, ki je najstarejše sladilo in vsebuje poleg hranilnih snovi še veliko mineralnih snovi, vitaminov in encimov. Potreba po ogljikovih hidratih je odvisna od aktivnosti človeka in od vrste dela, ki ga opravlja. V povprečju potrebujemo 5–7 g ogljikovih hidratov na kilogram telesne mase na dan.

NAMAZ IZ SONČNIČNIH SEMEN S HRENOM Potrebujemo (za 4 osebe): -          60 g sončničnih semen, -          ¼ hrena, -          ¼ sesekljane čebule, -          1 strok česna, -          nekaj kapljic hladno stisnjenega olja, -          sok pol limone, -          sol. PRIPRAVA: Sončnična semena preberemo, operemo in namakamo 12 ur. Na maščobi prepražimo čebulo in česen. V dobrem mešalniku dobro zmeljemo (sesekljamo hren ter dodamo praženo čebulo, česen, odcejena sončnična semena, sol, olje in limonov sok. Meljemo, dokler masa ne postane gladka. Postrežemo kot namaz na kruhu. Avtor recepta: Matjaž Kološa, univ. dipl. inž. živ. tehnologije

2.2 BELJAKOVINE

V skupino beljakovinskih živil spadajo mleko in mlečni izdelki, meso in mesni izdelki, ribe, stročnice in jajca.

2.2.1 MLEKO IN MLEČNI IZDELKI
Mléko najpogosteje pomeni hranljivo tekočino, ki nastaja v mlečnih žlezah samic sesalcev. Preden lahko novorojenci uživajo tudi druge vrste hrane, je zanje mleko edina hrana.

Mleko in mlečni izdelki so del zdrave in uravnotežene prehrane. Poleg energije dajejo organizmu pomembne hranilne snovi. So vir kakovostnih beljakovin in odličen vir dobro izkoristljivega kalcija ter vir v maščobi topnih vitaminov (predvsem A, D in E) in vitamina B12.

2.2.1.1 MATERINO MLEKO
Materino mleko otroku zagotavlja vir hrane v prvih mesecih njegovega življenja. Hkrati je mleko pomemben vir beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov, kalcija, fosforja ter vitaminov A, B in D.

Materino mleko vsebuje tudi številne encime in hormone ter množico živih celic. Med temi so zelo pomembni levkociti, ki imajo pomembno varovalno funkcijo, saj usmerjajo imunski odziv in proizvajajo protitelesa, in jih ni mogoče dobiti z ničimer drugim. Pomembne pa so tudi žive bakterije, ki »programirajo« imunski sistem novorojenčka.

Materino mleko je izjemno bogato. V kapljici materinega mleka je do 4000 živih celic.

2.2.1.2 KRAVJE MLEKO
Kravje mleko je sestavljeno iz vode, maščobe, mlečnega sladkorja, beljakovin in mineralnih snovi. Mleko živali predelujejo v različne mlečne izdelke. To so denimo smetana, kislo mleko, maslo, jogurt, skuta, sir, sladoled in sirotka. Mlečna maščoba vsebuje tudi nekaj zelo pomembnih vitaminov, kot so: A, D, E, določeno količino vitamina B1 (tiamin), B2 (riboflavin) in vitamina C (askorbinske kisline).

Problem te vrste mleka je v hormonih, s katerimi hranijo krave in ki lahko povečajo tveganje za raka prostate, prsi in mod. Hormonska sestava v kravjem mleku lahko povzroča prebavne težave otrok in odraslih, ki ne prenašajo mlečne laktoze, sladkorja, ki je dodan kravjemu mleku. Te težave se lahko kažejo v obliki splošnega slabega počutja, ponavljajočih se drisk in trebušnih krčev itd. V tem primeru se je priporočljivo izogibati tudi vsem drugim izdelkom iz kravjega mleka: margarini, maslu, siru in namazom, ter jih zamenjati za mleko in izdelke brez laktoze.

2.2.1.3 KOZJE MLEKO
Raziskave so pokazale, da je kozje mleko boljše za zdravje, sestavine v njem, predvsem železo, večje količine kalcija in magnezija, pa so učinkovito sredstvo zoper slabokrvnost in krhke kosti.

Njegova sestava je v primerjavi s kravjim mlekom bolj podobna sestavi človeškega materinega mleka, poleg tega vsebuje manjši odstotek mlečnih maščob.

2.2.1.4 KOKOSOVO MLEKO
Kokosov oreh je sestavljen iz več plasti. Zunanji del je kosmata, temno rjava lupina, ki ima na spodjem delu tri luknje. Temu sledi tanka rjavkasta “koža”, potem belkasto kremno kokosovo meso, v sredini pa najdemo mlečni kokosov sok ali kokosovo vodo. Kokosov sok je pogosto napačno imenovan kot kokosovo mleko. V resnici gre za dve popolnoma različni hranili. Kokosov sok ima zelo pozitivne učinke na organizem, saj pomaga razstrupiti telo, ga osveži, ima malo maščob in sladkorja ter je poln različnih vitaminov in mineralov.

V nasprotju z njim se kokosovo mleko izdeluje iz mesnatega belega dela kokosa. Kokosovo mleko je tekočina, ki nastane iz naribanega kokosovega mesa. Barvo in bogat okus mleka lahko pripišemo visoki vsebnosti kokosove maščobe. Ima široko paleto uporabnosti v kuhinji, zlasti pri pripravi veganskih in eksotičnih jedi. Bogato je z vitamini C, E, B1, B3, B5, B6, kot tudi minerali (železo, selen, natrij, kalcij, magnezij in fosfor). Kokosovo mleko je zelo učinkovito tudi v lepotnih izdelkih.

Uživanje kokosovega mleka nam pomaga pri dvigu energije, je bogat vir mineralov, ki pomagajo umirjati živce in vzdrževati normalen krvni tlak. Je bogat vir fosforja, ki skrbi za naše močne kosti, pomaga pri vlaženju kože in skrbi, da je bolj mehka in gladka, pomaga ohranjati raven sladkorja v krvi, znižuje holesterol, zdravi opekline, artritis, pomaga ohranjati močne lase in zdravo lasišče.

2.2.1.5 RIŽEVO MLEKO
Riževo mleko vsebuje večjo vrednost ogljikovih hidratov kot kravje. Dobra lastnost riževega mleka je, da je prav tako bogato z vitaminoma A in D, a je sladkano z riževim sirupom in zato vsebuje precej več kalorij. Skodelica (2 decilitra) posnetega kravjega mleka namreč vsebuje približno 47 kalorij, skodelica riževega pa kar 100 kalorij.

Ker je ta vrsta mleka precej kalorična, ni tako primerna za vsakodnevno pitje, temveč je bolj priporočljiva le kot občasna alternativa ali za pripravo sladic.

2.2.1.6 MANDLJEVO MLEKO
Tudi ta vrsta mleka ne vsebuje hormonov in mlečne laktoze, ter ne vsebuje nobenih živalskih sestavin, zato je primerna tudi za vegetarijance. Mandljevo mleko je bogato z magnezijem, antioksidanti, vitaminom E, selenom, kalcijem in manganom. Vendar pa so mandlji precej drago živilo, zato jih mandljevo mleko najpogosteje vsebuje le v majhni količini, torej je tudi količina omenjenih vitaminov minimalna.

Vseeno pa mandljevo mleko zaradi tveganja alergije ni primerno za male otroke, poleg tega je, še zlasti tisto z okusom vanilje in čokolade, sladkano z umetnimi sladili.

2.2.1.7 SOJINO MLEKO
Soja ima veliko prednosti: je živilo, ki pripomore k zniževanju slabega holesterola, vsebuje le rastlinske proteine, ne vsebuje mlečne laktoze, živalskih hormonov, ne povzroča inzulinske netolerance, zmanjšuje tveganje za osteoporozo in težave v menopavzi ter preprečuje določene vrste raka. Vendar pa je ta vrsta mleka obogatena z različnimi vrstami sladkorja: sirupi, riževim sladkorjem ipd., ki v velikih količinah seveda ni priporočljiv za uživanje. Skodelica sojinega mleka vsebuje približno toliko kalorij kot riževo mleko. Nekatere zmoti tudi okus, saj ga marsikdo opisuje kot preveč zelenjavnega, obstaja pa tudi alergija na to vrsto mleka.

2.2.2 MESO IN MESNI IZDELKI
Meso je živalsko mišično tkivo, ki ga zauživamo kot hrano. Je kakovosten vir beljakovin, saj vsebuje številne esencialne aminokisline, ki so gradniki beljakovin. Beljakovine so zelo pomembne za rast, razvoj in obnavljanje telesnih celic in tkiv. Čeprav se različne vrste mesa v marsičem razlikujejo, pa imajo vse podobno aminokislinsko sestavo.

Meso pa ni le pomemben vir beljakovin, ampak je v njem tudi precej železa. Zadosten vnos železa je še posebej pomemben od rojstva do konca pubertete, ker takrat telo hitro raste in ga potrebujejo tudi možgani, potreba po železu pa se zelo poveča tudi pri nosečnicah in doječih ženskah. Čeprav je železo prisotno tudi v nekaterih živilih rastlinskega izvora, pa ga telo iz teh virov teže izkoristi: iz živil živalskega izvora telo izkoristi od 15 % do 35 % železa, ki ga vsebujejo, iz živil rastlinskega izvora pa le od 2 % do 20 % (odvisno je od vrste živila). Veliko železa je predvsem v govejem in konjskem mesu, manj v perutninskem in prašičjem.

Meso je tudi dragocen vir vitaminov skupine B, ki so topni v vodi, in niacina. Še posebej velja omeniti vitamin B12, ki ga človeško telo samo ne more proizvajati v zadostni količini in ga lahko dobimo le z živili živalskega izvora. V zadnjem času pogosto poudarjajo tudi pomen mesa za dobro oskrbo s cinkom in selenom. Absorpcija cinka je veliko boljša iz živil živalskega izvora kot iz živil rastlinskega izvora, še zlasti veliko ga je v govedini in svinjini. Najpogostejši vir selena so žita, jajca in ribe, od mesa pa prašičje, telečje in piščančje meso.

Ne nazadnje je meso tudi pomemben vir maščobnih kislin omega-3. Tem vrstam maščobe pripisuje stroka čedalje večji pomen pri preprečevanju bolezni srca in ožilja ter malignih novotvorb. Pri ljudeh, ki ne uživajo rib, je meso eden najpomembnejših virov maščobnih kislin omega-3.

2.2.3 STROČNICE
Med stročnicami, ki pomembno, pozitivno vplivajo na razvoj organizma posameznika, velja našteti kvinojo, prastaro seme z začuda popolno aminokislinsko sestavo, stročnice (fižol, čičerka, leča, grah, bob), ki poleg nekaj beljakovin ob primerni pripravi postrežejo še s kupom vlaknin in drugih pomembnih hranil. Tu je še soja, ki naj bi bila pomemben vir aminokislin pri prehrani vegetarijancev. Pri nakupu soje je treba paziti, da prihaja iz ekološke pridelave, saj je 60 % soje, ki jo lahko kupimo v trgovini, gensko spremenjene.

2.2.4 JAJCA
Jajca so biološko polnovredna hrana z veliko prehransko vrednostjo. So popoln izdelek narave, saj vsebujejo vse hranilne snovi, ki jih potrebujemo oziroma jih potrebuje za svoj normalni razvoj razvijajoči se zarodek. So poceni in dostopna, zato so v naši kuhinji skoraj nepogrešljiva. Mit, da so jajca holesterolska bomba, je že davno ovržen. Jajca so med osnovnimi človekovimi živili že od začetkov civilizacije in so kot eno najpopolnejših živil na svetu vsestransko uporabna. V kuhinji jih uporabljamo kot samostojno jed ali kot dodatek jedem, kot so omake, solatni prelivi, za paniranje, za pripravo testenin, nekaterih vrst kruha, sladoledov, pudingov, peciv, keksov in nadevov.

Jajca lahko povsem nadomestijo meso in mesne izdelke. Vsebujejo skoraj polovico manj beljakovin kot meso in mesni izdelki, toda njihova biološka vrednost je precej višja od vrednosti mesnih beljakovin. Jajčni beljak je skoraj čista beljakovina s kar najmanjšo količino maščob in ogljikovih hidratov, nasprotno pa rumenjak vsebuje vsa življenjsko pomembna in energijska hranila, tudi veliko beljakovin in zlasti holesterola.

Ljudje v srednjem življenjskem obdobju lahko ob pravilni, mešani prehrani, ki vsebuje malo nasičenih maščob, ter primerni telesni dejavnosti zaužijejo tudi po dve jajci na dan (tudi v živilih, kot so testenine, različna peciva …). Le pri zdravih starejših ljudeh priporočamo le dve jajci na teden. Omenjena priporočila veljajo za osebe, ki imajo normalne vrednosti holesterola.

NE UŽIVAJTE SUROVIH JAJC! Strokovnjaki za prehrano svarijo, naj ne uživamo surovih jajc. Eno izmed vsakih 7000 jajc namreč nosi bakterijo salmonelo, ki pride s kokoši, in ni nujno, da je posledica slabe higiene. Starejši ljudje, bolniki, mali otroci, nosečnice in ljudje z zelo oslabljenim imunskim sistemom so še posebno dovzetni za zastrupitev. Do okužbe oziroma zastrupitve s salmonelo lahko pride tudi pri nezadostni toplotni obdelavi jajc! Zato za popolno varnost kuhajmo jajce najmanj sedem minut, zakrknjena jajca najmanj pet minut, cvremo pa jih po tri minute na vsaki strani. Rumenjak in beljak morata postati trda. Omlete in umešana jajca pečemo tako dolgo, da se osušijo. Račja jajca raje kot kuhana ali zakrknjena uporabljajmo za peko.

Jajc ne priporočamo osebam, ki so nanje alergična, ljudem z zelo visoko ravnijo holesterola v krvi in žolčnim bolnikom (le beljak).

Danes največ uporabljamo jajca udomačenih kokoši, bodisi takih, ki se prosto pasejo po kmetijah (teh je bore malo), ali sodobnih, ki jih vzrejajo v posebej urejenih baterijah.

2.2.4.1 KOKOŠJA JAJCA so edina, ki jih pridobivajo za prodajo v velikem obsegu. So veljaven standard, po katerem merijo druga jajca. V kuhinji so vsestransko uporabna.

GOSJA JAJCA imajo nekoliko oljnat okus in jih moramo uporabljati vedno zelo sveža. Ta jajca tehtajo od 225 do 280 gramov.

2.2.4.2 RAČJA JAJCA imajo bolj oljnat okus kot kokošja. Na njih so lahko nevarne bakterije, ker navadno ležijo na umazanem mestu. Vendar jih še vedno lahko jemo, če jih prej dobro toplotno obdelamo. Kuhajmo jih najmanj 15 minut, še bolje pa je, da jih uporabljamo za peko. Po kuhanju postane beljak modrikast in rumenjak rdečkastooranžen. Vedno jih uporabljajmo zelo sveža. Niso primerna za beljakovo pecivo.

2.2.4.3 PREPELIČJA JAJCA - Ta drobna jajca vedno jemo trdo kuhana v solatah, z vloženo zelenjavo, dajemo jih v aspik ali pa jih uporabljamo zgolj za okras.

2.2.4.6 NOJEVA JAJCA so redko na voljo, a so jedilna, če se le niso predolgo parila na soncu ali niso morebiti že delno valjena. Jajce je dvajsetkrat večje od kokošjega, tako da eno zadostuje za štiričlansko družino. Ima zelo trdo lupino.

2.2.4.7 PURANJA JAJCA so kremaste barve, rjavo pegasta in včasih dvakrat debelejša od kokošjih. Po lastnostih so podobna kokošjim in jih lahko nadomestijo.

Primerjava velikosti jajc – od nojevega do prepeličjega. Foto: Ivan Merljak

2.3 MAŠČOBE

Uživanje maščob je za naše zdravje nujno potrebno. Razlogov za to, da so maščobe nujen del prehrane, je veliko. Nekateri vitamini, denimo, so topni v maščobah, kar pomeni, da jih naše telo ne more izkoristiti, če ne uživamo maščob. Maščobe so tudi pomemben vir energije. Ker so membrane naših celic delno sestavljene iz maščob, telo slednje potrebuje za obnovo membran in tvorjenje novih celic. Poleg tega maščobe varujejo naše notranje organe in nas grejejo. Maščobe pa so, poleg sladkorja, tudi nepogrešljiv sestavni del nezdrave hrane, zaradi katere imajo prebivalci zahodnih držav čedalje večje težave s čezmerno težo. To niti ni čudno, saj ločimo med t. i. koristnimi, zdravimi maščobami, ter nepotrebnimi, celo škodljivimi maščobami. Poleg tega pa je seveda pomembna tudi zmernost pri uživanju visokokaloričnih maščobnih virov.

2.3.1 Katere maščobe so zdrave?

Kot nezdrave maščobe po navadi označimo nasičene in transmaščobe. Obe skupini maščob lahko dvigujeta raven škodljivega holesterola v krvi in na dolgi rok povečata tveganje za razvoj bolezni srca in ožilja ter diabetesa tipa 2 (pridobljena sladkorna bolezen, ki je pogosto posledica nezdravega načina življenja). Transmaščobe so za umetno ustvarjene maščobe, denimo v margarini. Kot zdrave maščobe označujemo enkrat ali večkrat nenasičene maščobe. Nasičene maščobe imajo trdno, dvojno vez, nenasičene pa eno ali več enojnih vezi, zaradi katerih telo to maščobo laže presnovi in uporabi. Največ nenasičenih maščob najdemo v živilih rastlinskega izvora, denimo v oljih, semenih, oreščkih, bogat vir pomembnega tipa nenasičenih maščob, t. i. omega-3, pa so denimo mastne ribe. Nenasičene maščobne kisline naj bi pomagale uravnavati raven holesterola v krvi, s čimer nas varujejo pred boleznimi srca in ožilja, ter inzulina v krvi, kar je še posebej pomembno za sladkorne bolnike. Zdrave maščobe so pomembne tudi za naše umske sposobnosti, mentalno počutje in energijo.

2.3.2 Živila z najbolj zdravimi maščobami

2.3.2.1 Rastlinska olja
V sodobni kuhinji se čedalje pogosteje uporabljajo olja, ki ne zagotovijo le maščob, ampak tudi antioksidante, vitamine in minerale. 

Konopljino olje vsebuje maščobne kisline omega-3 in omega-6 v idealnem razmerju za človeka. Najbolje ga je uživati nesegretega na solati, iz njega pa lahko delamo tudi majonezo. Priporočljiv dnevni odmerek je 50 mililitrov.

Arganovo olje je znano kot multiolje, ki se uporablja za nego kože in las, pa tudi pri masaži in v prehrani. "Ima zelo edinstveno aromo, malce po zemlji in oreščkih, zato ga uporabljamo kot olje, ki ga v hrano dodamo na koncu. Nikakor ga ne kuhamo. Odlično je kot dodatek enolončnicam, kuskusu in rižu. Prav tako ga lahko dodamo na sladko hrano.

Oljčno olje je dolgo veljalo za zelo zdravo, kar lahko še vedno trdimo za tako, ki je naravno in pridelano s stiskanjem, ne z rafiniranjem." Težava so lahko tista oljčna olja, ki niso ekološko pridelana, ker vsebujejo veliko pesticidov in raznih drugih kemikalij. Hkrati pa ni nobenega zakona, ki bi zagotavljal, da proizvajalec oljčnega olja ne meša še s katerim drugim. Najbolje je, da kupimo ekološko, hladno stiskano oljčno olje, saj bomo tako zagotovo dobili kakovost. Oljčno olje lahko uporabljamo tudi za cvrtje, vendar pod pogojem, da ga ne segrevamo preveč.

Arašidovo in sezamovo olje
Posebnost arašidovega olja je, da pri cvrtju ne vpije arome hrane. V njem lahko cvrete različno hrano drugo za drugo, saj bo pri tem vsaka ohranila svoj okus. Sezamovo olje prenese najvišje temperature in je zato primerno tudi za cvrtje, obenem pa je zelo zdravo, saj je vir maščobnih kislin omega 3, 6 in 9 ter antioksidantov, vitaminov in mineralov. Za cvrtje sta primerni še kokosovo in sončnično olje. 

Kokosovo olje vsebuje nasičene maščobne kisline, prav tako kot meso, vendar so maščobne kisline v kokosu tiste s srednjimi verigami in se v telesu obnašajo popolnoma drugače kot tiste z dolgimi verigami v mesu, ki dvigujejo holesterol. Ravno nasičene maščobne kisline dajejo kokosovemu olju stabilnost pri shranjevanju (ne postane hitro žaltavo) in tako tudi pri kuhanju, ker pri segrevanju ne nastajajo stranski produkti.

Arganovo olje. Vsebuje nenasičene maščobne kisline, sterole, vitamin E, omega-3, omega-6, omega-9 in je zato zelo zdravo tudi za zunanjo uporabo.

Laneno olje. Je vir dveh nujno potrebnih maščobnih kislin, ki ju človeško telo ne more proizvesti samo, to sta linolna in linolenska kislina.

Palmovo olje. Po lastnostih in delovanju je podobno kokosovemu olju, torej je primerno za praženje. Je bogato z vitaminoma A in E ter je lahko prebavljivo.

Bučno olje. Vsebuje nenasičene maščobne kisline, ki jih organizem potrebuje za normalno rast in razvoj. Poleg konopljinega in lanenega olja spada med hranilno najbogatejša olja.

Orehovo olje. Preprečuje kislost v tankem črevesu in spodbuja delovanje ledvic. Primerno je za solatne prelive, žitne jedi in jutranje kosmiče.

2.3.2.2 Oreščki
Orehi, mandlji, arašidi, makadamija, indijski in brazilski oreščki so bogati viri nenasičenih maščob.

2.3.2.3 Mastne ribe
Ribe, kot so tuna, losos, sardina, slanik, postrv in skuša, so bogat vir večkrat nenasičenih maščobnih kislin.

2.3.2.4 Semena
Semena, kot so sezam, konopljina, bučna, sončnična, lanena in chia, so bogat vir večkrat nenasičenih maščobnih kislin.

RECEPT ZA PUDING IZ BANANE IN SEMEN CHIA Sestavine: 1 zrela banana, ¼ skodelice mleka (živalskega ali rastlinskega izvora), 2 žlički semen chia, med (za bolj sladek okus), malo vaniljevega ekstrakta Priprava: V mešalniku zmešamo banano in mleko. Dodamo še preostale sestavine, premešamo, pokrijemo in kako uro pustimo stati v hladilniku.  Po želji okrasimo s čokoladnimi kapljicami in koščki banane.

2.3.2.5 Druga živila z zdravimi maščobami
Dobri viri nenasičenih maščobnih kislin so tudi avokado, oljke, sojino in mandljevo mleko, tofu ter masla iz oreščkov, kot so arašidovo, mandljevo, orehovo in makadamijino.

Vseh maščob torej nikakor ne moremo metati v isti koš. Res je, da imajo vse visokokalorično vrednost, temu primerna je tudi razmeroma majhna potreba našega telesa po njih. Najpomembnejše je, da škodljive nasičene maščobe, ki jih najdemo v mastnem mesu, mlečnih izdelkih in številnih sladicah, ter transmaščobe, ki jih je zelo veliko v predelanih živilih, v čim večji meri nadomestimo z zdravimi, telesu koristnimi nenasičenimi maščobami.

2.4 VITAMINI IN MINERALI

Čeprav so potrebni le v majhnih količinah, so nujni za zdravo in pravilno delovanje našega organizma. Raznolika in pestra prehrana najbolj pripomoreta k zadostnemu vnosu vseh vitaminov in mineralov.

Vitamini so snovi, ki v telesu sodelujejo pri številnih procesih, največkrat so sodelovalni dejavniki pri različnih encimskih reakcijah. Sodelujejo na primer pri obnavljanju kože, skrbijo za pravilno delovanje živcev, možganov, imunskega sistema, nekateri pa celice varujejo tudi pred prostimi radikali. Naše telo jih razen izjem ne more sintetizirati samo, zato jih moramo zaužiti s hrano. V različnih življenjskih obdobjih je potreba po vitaminih različna, prav tako pa so drugačne potrebe po nekaterih vitaminih pri posebnih skupinah ljudi, npr. pri kadilcih, nosečnicah, bolnikih ipd.

Vitamine delimo na topne v maščobi (A, D, E in K) in topne v vodi (B in C). V maščobi topni vitamini se lahko kopičijo v telesu, kar lahko ob močno povečanem vnosu privede do zastrupitve. Pri vodotopnih vitaminih je ta možnost veliko manjša, saj se odvečne količine izločijo z urinom. Ker se vitamina B in C ne moreta kopičiti v tkivih, je možnost pomanjkanja teh vitaminov nekoliko večja kot pri vitaminih A, D, E in K, ki jih naše telo lahko shranjuje.

C-vitamin je potreben za “krpanje” mikropoškodb v žilah. Če tega ni, telo pošlje nadomestno snov, ki se imenuje holesterol, ki popravi načeto žilo. Ker je holesterol maščoba, ta oksidira prav zaradi pomanjkanja C-vitamina.

Minerali so prav tako življenjsko pomembne snovi, ki jih telo nujno potrebuje, čeprav v zelo majhnih količinah. Minerali so anorganske snovi. Pomanjkanje posameznih elementov je pri ljudeh po navadi redko, saj rastlinska in živalska hrana vsebuje dovolj teh snovi. Pomanjkanje pa vseeno lahko nastane pri dolgotrajni enolični prehrani ali pri prevelikem vnosu vlaknin, ki lahko vežejo nekatere minerale. Potrebe po mineralih se povečajo tudi pri dolgotrajni driski, pri nosečnosti, dojenju in nekaterih boleznih.

Najbolje je, da poskrbimo za primeren vnos vitaminov in mineralov s pravilno in predvsem raznoliko prehrano. Živila namreč po navadi vsebujejo več med seboj učinkujočih snovi, ki pomagajo k boljšemu izkoristku vitamina ali minerala v telesu. Tak primer je mleko, ki vsebuje vitamin D in kalcij. Vitamin D v telesu nato pomaga pri vgradnji kalcija v kosti. Delovanje vitaminov in mineralov je lahko torej medsebojno povezano, zato je najbolje, da jih uživamo z živili. Glede na to, da so včasih potrebe po vitaminih in mineralih nekoliko večje, je včasih potreben dodaten vnos le-teh s prehranskimi dodatki oz. zdravili. Oboje je najbolje uživati, če to oceni osebni zdravnik, saj je napačen vnos teh snovi lahko škodljiv.

Vitamine in minerale vsebujejo tako rekoč vsa osnovna, nepredelana živila – zelenjava, sadje, olja, žita, meso in živalski proizvodi. Pomembno je vedeti, da so nekateri vitamini občutljivi na zunanje dejavnike okolja – svetlobo, kisik ali toploto, pa tudi na mehansko obdelavo (npr. pri zelenjavi, razrezani na manjše koščke, je izguba vitaminov večja), zato je živila dobro uživati čim manj predelana in prekuhana ter kar se da sveže pripravljena.

Najdemo jih v kvasu, neoluščenem rižu, pšeničnih kalčkih in otrobih, žitu, polnozrnatem kruhu, sojini moki, testeninah, mesu, mleku, morski hrani itd. Vitamin E je učinkovit antioksidant, krepi mišice in varuje maščobe v telesu. Najdemo ga v olju pšeničnih kalčkov, jajcih, maslu, semenih, oreških, brokoliju, oljnatih ribah (sardina, slanik, skuša, losos, tuna). Vitamin A uravnava rast in razvoj, spolno zdravje in ohranja zdravje zob, kože, kosti in sluznic. Bogat vir vitamina A so drobovina, mlečni izdelki in jajca. Provitamin A pa najdemo v zelenjavi s temno zelenimi listi (špinača, brokoli, peteršilj), korenju in oranžnem sadju. Vitamin D deluje kot hormon in sodeluje pri vsrkavanju kalcija v telo. Bogat vir so oljnate ribe, jetra, jajca in mleko.

3 PROBLEMI PREHRANJEVANJA V SVETU IN PRI NAS

3.1 PREHRANA V SVETU

Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ocenjuje, da potrebuje odrasel človek okrog 10.000 kJ, 2500 kcal na dan. V razvitih državah v Evropi in Severni Ameriki zaužije posameznik v povprečju nad več kot 12.000 kJ (3000 kcal) na dan, v revnih deželah Afrike, Azije in Latinske Amerike pa komaj polovico tega. Vsako leto zaradi lakote umre več kot 20 milijonov ljudi.

Današnji svet je tako poln nasprotij in prehranjevanje ni izjema:

- na eni strani se ljudje »dušijo« v preobilju hrane, 

- na drugi strani pa ljudje stradajo.

Podatki navajajo, da dobi dve tretjini ljudi na svetu premalo hrane, le tretjina je uživa dovolj ali celo preveč.

Zasledimo pa še drugo nasprotje.

Število prebivalcev na Zemlji zelo hitro narašča, obdelovalnih površin za pridelavo hrane pa je vedno manj.

Po ocenah Organizacije združenih narodov je leta 2015 na Zemlji 7,3 milijarde ljudi. Če se bodo predvidevanja strokovnjakov uresničila, nas bo v prihodnjem desetletju spet za milijardo več, do leta 2050 pa 10 milijard ljudi. Obeta se torej podvojitev števila prebivalcev našega planeta.

Pridelava hrane, zlasti večanje pridelka, torej ni posledica povečanja obdelovalne zemlje, temveč je posledica uporabe strojev, umetnih gnojil, namakanja, selekcije sort, pesticidov (sredstva za varstvo rastlin), gensko spremenjenih organizmov, odpornih proti škodljivcem ...

V okviru OZN si razne organizacije prizadevajo, da bi premagale prehransko krizo v svetu.

Uveljavili so se naslednji programi:

- povečati pridelavo cenejših živil: žit (riža, pšenice, koruze) in stročnic ...

- spreminjati prehranske navade tako, da bi začeli uživati več vrst rastlinske hrane: od

350.000 vrst rastlin jih je užitnih skoraj tretjina, človek pa uživa le 50 vrst;

- večja poraba hrane iz morja: alg, izdelkov marikulture;

- pridobivanje beljakovin z mikroorganizmi;

- biotehnologija: z vodenimi postopki ali z vodenim delovanjem mikroorganizmov oz. encimov pridobimo nove snovi (encime, antibiotike) ...

3.2 PREHRANA V SLOVENIJI

Prehrano posameznika ali naroda merimo po količini in kakovosti zaužite hrane. Merilo za količino hrane je energijska vrednost hrane, ki jo vsebuje povprečen dnevni obrok, za merilo kakovosti vzamemo povprečno porabo posameznih živil na prebivalca.

V prehrani Slovencev opazimo naslednje značilnosti:

-           Zelo radi jemo (povprečna energijska vrednost naše celodnevne prehrane presega

12.000 kJ (dovolj bi bilo že 10.000 kJ). Raziskave nakazujejo, da se energijska vrednost hrane zadnja leta rahlo znižuje. Vsekakor pa preobilna hrana ne zagotavlja zdravja.

-           Uživamo premalo rib, sadja in zelenjave, zato dobimo premalo vitaminov, mineralov in dietnih vlaknin. Pojemo pa preveč mesa, jajc, sladkarij in ocvrtih jedi. Narašča tudi poraba hitro pripravljene hrane: hamburgerjev, hrenovk, čipsa ..., in to zlasti pri mladih. Da bi bolje poskrbeli za svoje zdravje, bi morali uživati biološko polnovredno hrano, ki naj organizmu zagotovi vse hranilne snovi v ustrezni količini.

-           Povečuje se tudi zanimanje ljudi za boljše zdravje in zdravo prehrano. Čedalje več je strokovnih člankov v časopisih in revijah. Uspešno delujejo razna društva, ki s predavanji in drugimi aktivnostmi poučujejo ljudi o večji skrbi za svoje zdravje. Ugotavljamo, da je še vedno v naši prehrani preveč maščob (43 %), vendar je že nastopil kakovostni premik – povečuje se poraba olj, zmanjšuje pa poraba živalskih maščob. Rahlo se zmanjšuje tudi poraba sladkorja in čokolade.

4 PRIDELAVA HRANE IN NJEN PRISPEVEK K SVETOVNI OKOLJSKI KRIZI

Živimo v 21. stoletju, na Zemlji nas je nekaj več kot sedem milijard, povpraševanje po hrani se povečuje, razpoložljivih naravnih virov pa je čedalje manj. Intenzivno kmetijstvo ni več model, s katerim bi lahko na Zemlji leta 2050 prehranili deset milijard ljudi, ki bodo takrat vsak dan potrebovali 9,8 milijarde kilogramov hrane, kar je še enkrat toliko, kot je pridelamo danes. Že zdaj pa se čedalje bolj kažejo njegove pomanjkljivosti, tudi pri vplivih na okolje.

Da lahko ljudje jedo meso, jajca in mlečne izdelke, je treba nahraniti in skrbeti za farme živine, hladiti njene izdelke, kar zahteva velikanske količine hrane, vode, energije in pridelovalnih površin.

Živali pridelajo 10-krat manj hrane, kot je pojedo, zato je potrebne tolikokrat več pridelovalne površine, tolikokrat več energije za žetev, tolikokrat več vode, tolikokrat več pesticidov itd.

ALI VEŠ? Deset njiv zadostuje za:

Največje težave, ki pri pridelavi hrane pripomorejo k onesnaževanju okolja, so POLJEDELSTVO, ŽIVINOREJA, SADJARSTVO ... (ne glede na to, ali je pridelava industrijska ali ekološka) in sajenje MONOKULTUR, ki med drugim zahteva uporabo velikanskih količin strupov, ki svoj cilj (škodljivce, bolezni rastlin) dosežejo le 2-odstotno. Poleg tega pa še velika poraba pitne vode pri proizvodnji ali reji, odpadki, ki nastanejo pri pridelavi hrane ali po uživanju le-te (embalaža ...). Seveda pa ima pridelava hrane v sklopu kmetijstva na okolje tudi pozitivne vplive, o katerih v javnosti ne slišimo ravno veliko.

4.1 POVEČANA UPORABA ZEMLJIŠČ ZA POTREBE POLJEDELSTVA IN ŽIVINOREJE

Zaradi povečane uporabe zemljišč v poljedelstvu in živinoreji sežigamo oz. izsekujemo gozdove (FAO) - Svetovna organizacija za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih je v svoji študiji leta 2006 ugotovila, da 70 % izkrčenega amazonskega pragozda uporabljamo za pašnike in da večino preostalih 30 % izkoriščamo za pridelavo krmil), onesnažujemo prst z umetnimi gnojili, pesticidi in živinskimi izločki ter pogozdujemo, sejemo oz. sadimo monokulturno.

Vse to močno vpliva na okolje, saj zaradi njegove spremembe prihaja do poplav, suše, izumiranja rastlinskih in živalskih vrst, selitev ljudi v velika mesta itd. Nikakor pa ne smemo zanemariti niti dejstva, da so deževni gozdovi med največjimi viri kisika na svetu. Z izsekavanjem tako pripomoremo k zmanjšanju količine kisika v zraku.

4.2 VELIKA PORABA PITNE VODE IN NJENO ONESNAŽEVANJE

Pri proizvodnji hrane se porabi, pa tudi onesnaži do 70 % pitne vode. V živinoreji jo porabijo za napajanje živine, čiščenje hlevov, klavnic, v poljedelstvu in sadjarstvu pa za namakanje.

Velika poraba vode pri proizvodnji hrane in onesnaženje vodnih virov sta velika težava za človeštvo, saj je na svetu pitne le še odstotek vse vode na planetu, kar je skrb zbujajoč podatek. Da bi opozorili na pomembnost čiste, pitne vode, vsako leto 22. marca zaznamujemo SVETOVNI DAN VODA.

4.3 UPORABA GNOJIL, PESTICIDOV IN FOSILNIH GORIV

Živinska gnojila, umetna gnojila, pesticidi in fosilna goriva povzročajo izpuste amonijaka in toplogrednih plinov, kot so metan, didušikov oksid in ogljikov dioksid.

4.4 VELIKA PORABA ENERGIJE ZA PRIDELAVO HRANE

V celotnem proizvodnem ciklu hrane se porabi neznansko veliko energije za pridelavo (strojna raba za kultiviranje obdelovalnih površin, ogrevanje hlevov, rastlinjakov, posredno tudi proizvodnja kemikalij, strojne opreme, zgradbe), transport in predelavo (uporaba strojev, kuhanje, hlajenje, zamrzovanje) hrane.

4.5 VELIK VPLIV NA BIOTSKO RAZNOVRSTNOST ŽIVALI IN RASTLIN

Na biotsko raznovrstnost močno vplivajo dejavnosti v kmetijstvu, kot so :

uporaba različnih tehnologij, opuščanje obdelovanja manj primernih zemljišč, uporaba novih kultivarjev in hibridov, vnos tujerodnih rastlinskih in živalskih vrst, intenzivno monokulturno kmetijstvo in gozdarstvo, čezmerno izkoriščanje vrst (npr. za lov), uničevanje naravnih bivališč, razvoj infrastrukture, izsuševanje mokrišč, onesnaževanje okolja z odplakami, izpuhi, pesticidi, umetnimi gnojili, pomanjkljivi nadzorni ukrepi in neizvajanje.

Za potrebe plantaž, kjer izdelujejo palmovo olje, v tropskem pasu na veliko krčijo gozdove.

5 KAKO PREPREČITI ŠKODLJIVE VPLIVE PRIDELAVE HRANE NA OKOLJE?

Vsem opisanim težavam, s katerimi se sooča naš planet, bi se lahko izognili. Z lokalno, ekološko, biodinamično oz. permakulturno pridelano hrano, pa tudi s hrano, ki je v večini ali povsem rastlinskega izvora.

5.1 LOKALNO PRIDELANA HRANA

Lokalna hrana je sveže pridelana hrana v lokalnem okolju, ki od njive do krožnika potuje najkrajši čas. Kot lokalni trg štejemo območje, oddaljeno približno do 60 km.

Lokalno pridelana hrana ima nekaj prednosti zaradi krajše transportne verige in prilagojenosti na okolje, vendar, da bi lahko rekli da je bolj zdrava ni dovolj samo, da je pridelana lokalno. Pridelana mora biti na čistem zraku, kakovostnih tleh, s kakovostnim semenskim/genskim materialom, pridelana mora biti zdravo, biti mora kakovostno pobrana in skladiščena.

V nadaljevanju navajamo prednosti, ki jih ima lokalno pridelana hrana za uporabnika:

Krajši čas od polja do mize – manjša izguba hranil

Če bi se potrošniki zavedali, kako pomembno je kupovati lokalno hrano, bi s tem povečali tudi motivacijo lokalnih pridelovalcev. Foto: iStockphoto

Lokalno pridelana hrana načeloma pride do uporabnika neposredno, z manj posredniki kakor uvožena hrana. To pomeni manj prekladanja, prebiranja in manjše možnosti za mikrobiološke okužbe prek ljudi. Ena najpomembnejših prednosti je krajši čas skladiščenja in transporta. Občutljivi pridelki, kot je solata, lahko pridejo od kmeta do potrošnika ob dobri organizaciji zelo hitro, kar občutno zmanjša izgubo hranil in možnost za razvoj plesni, mikrobov ter s tem kvarjenja. Pri krajših poteh je ugodno tudi, da se hrana ne natovarja in raztovarja na različna prevozna sredstva, stoji v različnih skladiščih, kjer se na njej nabirajo prah in izpušni plini ali je izpostavljena insektom ali glodavcem.

Številne države hrano obsevajo, da jo razkužijo ali preprečijo kaljenje (česen, čebula), pri čemer se izgubljajo hranljive snovi, nastajajo pa radioliti, za katere znanstveniki trdijo, da povzročajo raka. Če hrana ni obsevana, pa je kako drugače biološko zaplinjena ali vsaj obdelana s kemikalijami proti zorenju, pozneje pa za pospeševanje zorenja.

Sadje in zelenjava lokalno dozorita

Daljša je pot, ki jo mora živilo rastlinskega izvora prepotovati, manj zrelo se obira, da lahko prestane transport. Ob tem je največkrat obdelano še s kemikalijami, ki preprečujejo zorenje.

Ni treba posebej poudarjati, koliko več hranilnih snovi imata sadje in zelenjava, ki dozorita na kraju rasti, v primerjavi s tistima, ki so ju pobrali nezreli ali delno zreli. Kot smo omenili na začetku, sadje, ki dozoreva na policah, izgublja hranila, čeprav se okus izboljša. Seveda tudi za to pravilo obstaja izjema. Paradižnik in sladka paprika, ki ju poberemo nezrela, povečata vsebnost vitamina A, ko zorita že obrana, vendar izgubita precejšnji delež vitamina C.

Sadimo lahko sorte z boljšo hranilno vrednostjo

Ko prodajamo lokalno, nam ni treba saditi sort, ki so bile vzgojene, da čim dalj zdržijo na prodajnih policah in so lepe, pri tem pa je bilo pozabljeno na njihovo kakovost in vsebnost hranil.

Naša, lokalno pridelana hrana je 2,3-krat manj obremenjena s pesticidi kot uvožena

Onesnaženost zemlje in zraka s pesticidi, herbicidi, fungicidi, nitrati, težkimi kovinami in »iztrošenost zemlje« zaradi intenzivnosti in uporabe mineralnih gnojil sta drugod še večji kakor pri nas. Čeprav imamo podobne težave že tudi pri nas, imamo še obdelovalne površine, ki so zdrave in na njih lahko pridelamo bolj zdrava živila.

Podatek, ki ga navajajo na ministrstvu za kmetijstvo, da je naša, lokalno pridelana hrana vsaj 2,3-krat manj obremenjena s pesticidi kakor uvožena hrana, govori sam zase. Posledica pretiranega gnojenja z lahko dostopnimi mineralnimi gnojili za rastline so hranilno prazne rastline, ki so bogate z nitrati in nitriti, iz katerih se v telesu ustvarjajo nitrozamini, ki so rakotvorni. Lokalno je laže nadzorovati varnost in kakovost kmetijskih pridelkov in proizvodov, pa tudi sledljivost je veliko bolj zagotovljena kakor pri hrani, ki prihaja iz oddaljenih delov Evrope oz. sveta.

Mikroflora, na katero smo navajeni

Prednost živil, pridelanih in prodanih lokalno, je tudi, da rastejo v istem okolju, kjer živimo mi, kar pomeni, da so izpostavljena podobnim mikrobiološkim razmeram kakor mi. Na večino bakterij in virusov je naš organizem navajen, zato lahko tako hrano bolj brez skrbi uživamo kakor hrano z območij z drugo mikrofloro (če ni kemično obdelana).

Mikrobiološka varnost

Ameriška FDA (Food and Drug Administration) navaja, da lahko pakiranje proizvodov v kontrolirani atmosferi, da bi podaljšali rok uporabe in ohranili kakovost proizvodov, omogoča razvoj anaerobnih mikroorganizmov, med njimi tudi tistih, ki so patogeni za človeka (npr. klostridiji). Ugotavljajo tudi, da je težko prepričati delavce v trgovinah, velikih tržnicah, skladiščih ..., da je potrebno skrbeti za varnost in neoporečnost hrane. Tudi v Evropi pri prodaji sadja in zelenjave ni veliko bolje. Podobno je pri ravnanju z živalmi in živalskimi proizvodi, kjer so prisotni vmesni posredniki. Kmetu je mar za to, kar pridela, saj mora ustrezati predpisom in tudi obdržati dobro ime. Ljudje, ki pridejo v stik s hrano samo kot s prodajnim proizvodom in niso neposredno odgovorni v procesu, ne čutijo povezave s temi proizvodi in tudi ne s potrošniki, ki bodo te proizvode zaužili, zato velikokrat nepravilno ravnajo s pridelki, kar lahko vodi do njihove oporečnosti.

Živalski proizvodi

Čeprav smo se za trenutek osredinili na rastlinske proizvode, je podobno tudi pri živalskih. Na tem mestu lahko omenimo predvsem lokalne možnosti za izboljšanje hranilne vrednosti živalskih proizvodov. Zaradi dobrih okoljskih danosti in možnosti prireje mleka, mesa in jajc čim bolj naravno (predvsem paša, uporaba krme, ki ustreza fiziološkim potrebam živali) lahko dobimo proizvode, ki vsebujejo več nenasičenih maščobnih kislin, konjugirane linolne kisline, antioksidantov in manj kontaminantov, kot so dioksini, perzistentni insekticidi, mikrotoksini in antibiotiki (zdrave živali potrebujejo manj zdravil), ki prehajajo iz krme v proizvode. Prav tako je zaradi večje možnosti za nadzor higiene, pravilne prehrane, zdravega okolja in zdravih živali manj možnosti za človekove okužbe s patogenimi organizmi (kot je npr. salmonela) in paraziti z uživanjem živalskih proizvodov.

Manjše onesnaževanje okolja

Proizvodnja in distribucija hrane sta že dolgo znani kot eden glavnih virov toplogrednih plinov in drugih izpustov v okolju. Dolgi transporti živil namreč pripomorejo k povečani porabi fosilnih goriv, hrupu in onesnaženju zraka ter povečani uporabi embalaže. Po mnenju številnih okoljevarstvenih zagovornikov bi se s krajšanjem distribucijske poti hrane veliko pripomoglo k zmanjšanju onesnaženosti okolja.

Širši družbeni pomen

Poleg kakovostnejših živil ima lokalna pridelava tudi širši družbeni pomen. Z večanjem obsega porabe lokalnih pridelkov in proizvodov se ustvarjajo nova delovna mesta in tako se omogoča preživetje vsem v agroživilski verigi. Poleg tega spodbujanje lokalne pridelave tudi pomembno vpliva na ohranitev in razvoj podeželja ter skladen regionalen razvoj.

Z nakupom lokalnih izdelkov pa potrošnik navsezadnje tudi neposredno podpre lokalnega kmeta in poskrbi, da bodo kmetije v naši skupnosti obstajale tudi v prihodnosti. In tako bodo imeli prihodnji rodovi še vedno dostop do obilja polnovredne, sveže in s hranili polne lokalne hrane.

5.2 EKOLOŠKO KMETOVANJE

Ekološko kmetovanje se osredinja na delo skupaj z naravo in ne proti njej, saj zagotavlja pridelavo visokokakovostne in varne hrane, z bogato prehransko vrednostjo in visoko vsebnostjo vitaminov, mineralov in antioksidantov, a brez topnih mineralnih gnojil, kemično sintetiziranih fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov), gensko spremenjenih organizmov, proizvodov, pridobljenih iz teh organizmov, ter različnih regulatorjev rasti.

5.3 BIOLOŠKO-DINAMIČNA METODA GOSPODARJENJA

Biodinamika ali biološko-dinamična metoda gospodarjenja je sonaravna metoda kmetovanja, ki upošteva ekološke metode kmetovanja in tudi zakonitosti naravnega gibanja Zemlje in letnih časov. Utemeljil jo je dr. Rudolf Steiner. Biološko-dinamično vrtnarjenje ali kmetovanje je neposredno vezano na naravne vplive, ki se časovno spreminjajo (Lunin oziroma Setveni priročnik). Osnova biodinamike so ekološko in biodinamično pridelana semena in sadike, kompost za gnojenje, kolobarjenje ter ustrezni čaji in pripravki za zaščito rastlin. Ne uporablja gensko spremenjenih organizmov, razkuženih semen, umetnih gnojil, pesticidov in drugih kemičnih sredstev. Za biološko-dinamične pripravke se uporabljajo sestavine iz mineralnega, rastlinskega in živalskega sveta.

5.4 PERMAKULTURNO GOSPODARJENJE

Permakultura je načrtovan sistem, ki poskuša ustvariti trajnostni življenjski prostor (habitat) s posnemanjem vzorcev iz narave. Permakulturo lahko opišemo kot etični sistem načrtovanja, primeren za pridelavo hrane, izrabe prostora ter gradnjo prebivališč. V njej se prepletajo ekologija, pokrajina, ekološko kmetijstvo, arhitektura in agrogozdarstvo. Poudarek ni na posameznih elementih, temveč na povezavah med njimi, pri čemer se doseže sinergijski učinek. Permakultura temelji na pozornem in preudarnem opazovanju narave in naravnih sistemov ter prepoznavanju univerzalnih vzorcev in načel z vključevanjem le-teh v naše okolje.

Permakulturno gospodarjenje je veda o ustvarjanju podpornih sistemov za človeka. Združuje načrtovanje ekosistemov, gradnjo bivališč, rabo obnovljivih virov energije, ekonomijo in medčloveške odnose.

5.5 VEGANSTVO KOT OKOLJSKI NAČIN ŽIVLJENJA

Rastlinojedci oz. vegani ne uživajo nobenih živil živalskega izvora, med katera spadajo meso (kopenskih in morskih živali), mleko in mlečni izdelki, jajca in med. Prehrana veganov torej temelji predvsem na rastlinah. Poleg zdravstvenih in etičnih vidikov veganstvo odpira razvoj okoljskemu načinu življenja.

Nekaj razlogov, ki podkrepijo to trditev

 Na hektaru zemljišča lahko z različno pridelavo hrane nahranimo različno število ljudi: največ jih bomo nahranili s krompirjem, najmanj pa z govedino. Za proizvodnjo 1 kg mesa potrebujemo od 7 do 16 kg žitaric ali soje. Pri »pretvorbi« žita v meso se izgubi 90 % beljakovin, 99 % ogljikovih hidratov in 100 % vlaknin. Živali (in tudi ljudje) porabijo okoli 90 % energije za delovanje telesa, kar pomeni, da gre le 10 % v rast. Za okolje lahko veliko naredimo, če zmanjšamo število mesnih obrokov.

Količina emisij zaradi toplogrednih plinov je različna in odvisna od virov hrane: najmanj jih povzroča fižol, le 0,28 kg CO₂/28 g beljakovin, največ pa meso, celo do 4,35 kg CO₂/28 g beljakovin. Rastlinska hrana potrebuje za pridelavo 25-krat manj energije kot goveje meso in posledično spušča zaradi tega do 25-krat manj CO₂ v zrak. Živinoreja je odgovorna za 18 % vseh toplogrednih plinov, ki povzročajo globalno segrevanje, več kot avtomobili, letala in preostali transport skupaj.

5.6 IZOGIBANJE NAKUPU IZDELKOV, KI VSEBUJEJO PALMOVO OLJE (RAZEN ČE JE UPORABLJENO ORGANSKO PALMOVO OLJE)

Veliko družb se je z včlanitvijo v novo organizacijo RSPO (Roundable on Sustainable Palm Oil) že zavezalo k uporabi zgolj organskega palmovega olja, katerega pridelava pripomore k minimalnemu krčenju gozdov. Med člani so podjetja Wilmar International, Cargill, Nestle in Unilever. Vseeno je na organizacijo RSPO že letela kritika zaradi pomanjkanja odgovornosti – organizacija namreč palmovemu olju sledi le do proizvajalcev.

Zato WWF (The World Wildlife Fund) priporoča, da se potrošniki sami prepričajo o zgodovini preteklosti palmovega olja, ki je bilo uporabljeno v nekem živilu, in se šele potem odločijo za nakup.

6 SKLEP

Zavedati se moramo, da smo kupci tisti, ki z nakupom in povpraševanjem odločamo, kaj bo trgovec postavil na polico. Izdelki, ki jih nihče ne kupi, hitro zapustijo polico in jih zamenjajo drugi, ki se hitreje »obračajo«. Bodimo torej dosledni. Zahtevajmo živila najvišje kakovosti, ki nam omogočajo izpolnitev ene največjih in največkrat izrečenih želja – zdravje za nas in za naše okolje. Način pridelave izdelka je tista informacija, ki nam o kakovosti živila pove največ. Bodimo pozorni, zahtevajmo informacije, na podlagi katerih se potem laže odločimo za nakup.

7 VIRI IN LITERATURA

7.1 SPLETNI VIRI

- http://projekti.gimvic.org/2002/2e/zdravaprehrana/petra/hran_snovi.html

- http://www.zenska.si/zdravje/zdravo-zivljenje/katere-vrste-mleko-je-najbolj-zdravo/

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Meso

- http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kakovost_pridelkov_in_zivil/meso_in_mesni_izdelki/

- http://www.drfeelgood.si/blog/2014/01/06/beljakovine/

- http://www.zdravje.si/jajce

- http://www.e-vitamin.si/mascobe.html

- http://www.slovenskenovice.si/lifestyle/okusi/olje-vendar-ne-palmovo

- http://www.zurnal24.si/olja-v-kuhinji-naj-bodo-zdrava-clanek-153845

- http://www.nutris.org/prehrana/abc-prehrane/osnovna-hranila/81-vitamini-in-minerali.html

- http://tradicionalni-zajtrk.si/media/uploads/public/document/66-lokalno_pridelana_hrana_sl.pdf

- http://okusno.je/clanek/domace/jejmo-lokalno-in-razmisljajmo-globalno.html

- http://ebm.si/o/sl/koristno/hrana/565-vpliv-intenzivnega-kmetijstva-na-okolje-in-mozne-resitve

7.2 TISKANI VIRI

- Požar, J. (2003). Hranoslovje-Zdrava prehrana. Ljubljana: Založba Pivec.

- Kodele, M., Suwa-Stanojević, M. (2009). Prehrana: učbenik za poučevanje v programih gastronomske in hotelske storitve, gastronomija in turizem ter gastronomija. Ljubljana: DZS.

7.3 VIRI SLIK IN FOTOGRAFIJ

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija

- http://www.istockphoto.com/

- http://www.freedigitalphotos.net/